Page 16 - Polona Tratnik, Transumetnost. Kultura in umetnost v sodobnih globalnih pogojih, Digitalna knjižnica, Dissertationes 10
P. 16
Transumetnost
s tem pa tudi kultura, se gibljejo neomejeno in povsod. S procesom post-
modernizacije se ustoliči nova oblika družbe, imenovana tudi postindu-
strijska, potrošniška, medijska, informacijska družba, družba elektroni-
ke, visoke tehnologije ipd. Pogoji, ki jih vzpostavljajo premise nove global-
ne družbe, vplivajo tudi na sočasne umetniške in kulturne prakse. Za so-
dobno umetnost so podobno kot za druge kulture (v antropološkem smi-
slu) v sodobnih družbah značilni mrežno delovanje in hibridizacija, pove-
čana stopnja interaktivnosti, v postopkih pa pogosto princip eksperimen-
talnosti, ki ne zagotavlja dejstev, temveč za udeležence (obiskovalce, upo-
rabnike) vzpostavlja situacije. Sodobne raziskovalne umetnosti uporablja-
jo sodobna izrazna orodja in tehnologije, pri čemer so osredotočene na raz-
iskovalni aspekt in ne na proizvodnjo artefaktov-blaga. Zaradi svojih spe-
cifičnih interesov se današnji ustvarjalci povezujejo s strokovnjaki iz dru-
gih družbenih polj, disciplin (nevroznanstveniki, kozmologi, biotehnolo-
gi itd.). Na ta način vstopajo v številne »neumetniške« diskurze, v zvezi s
katerimi preizprašujejo aktualna etična, kulturološka, antropološka in fi-
lozofska vprašanja. Transumetniške prakse se pojavljajo kot hibridi med
umetnostjo, humanistiko, družboslovjem in naravoslovno znanostjo. Kot
se izkaže, gre v teh primerih večinoma za tehnološko in organizacijsko zah-
tevne projekte z močnimi in kompleksnimi produkcijskimi infrastruktu-
rami, ki so vezani na uporabo sodobnih medijev in tehnologij. Kot kritič-
ne družbene prakse reflektirajo nedavne znanstvene dosežke, tehnologi-
jo (predstavljajo alternativne rabe in diskurzivne navezave obstoječih siste-
mov), postmodernizacijske procese na različnih ravneh in predvsem izpo-
stavljajo aktualne družbene problematike (odpadki, revščina, nadzorova-
nje, potrošniška kultura itd.). Kakšna je vloga teh kulturnih praks, je torej
eno temeljnih vprašanj, s katerimi se tukaj ukvarjam.
***
Ne le pri sodobni obliki umetnosti in kulture, tudi na drugih družbenih
področjih se namesto nedavno popularne predpone post- (v temelju v na-
vezavi na moderno dobo in kulturo), ki je kazala na stanje (družbe, umet-
nosti, kulture) po nečem drugem (po modernosti), za katero sta bili značil-
ni tako radikalizacija prejšnjih paradigem kot njim nasprotovanje, danes
vse bolj uvaja predpona trans-, ki izraža tako prehajanje, mobilnost, spre-
minjanje, tudi preseganje (prejšnjih določil), kot obenem temeljna vodi-
la sodobne družbe. Tudi moj pristop v tej knjigi je v tem smislu sodoben:
je transdisciplinaren, analiza je heterogena in združuje različna področja –
filozofijo umetnosti in kulture, filozofijo umetnostne zgodovine, filozofijo
s tem pa tudi kultura, se gibljejo neomejeno in povsod. S procesom post-
modernizacije se ustoliči nova oblika družbe, imenovana tudi postindu-
strijska, potrošniška, medijska, informacijska družba, družba elektroni-
ke, visoke tehnologije ipd. Pogoji, ki jih vzpostavljajo premise nove global-
ne družbe, vplivajo tudi na sočasne umetniške in kulturne prakse. Za so-
dobno umetnost so podobno kot za druge kulture (v antropološkem smi-
slu) v sodobnih družbah značilni mrežno delovanje in hibridizacija, pove-
čana stopnja interaktivnosti, v postopkih pa pogosto princip eksperimen-
talnosti, ki ne zagotavlja dejstev, temveč za udeležence (obiskovalce, upo-
rabnike) vzpostavlja situacije. Sodobne raziskovalne umetnosti uporablja-
jo sodobna izrazna orodja in tehnologije, pri čemer so osredotočene na raz-
iskovalni aspekt in ne na proizvodnjo artefaktov-blaga. Zaradi svojih spe-
cifičnih interesov se današnji ustvarjalci povezujejo s strokovnjaki iz dru-
gih družbenih polj, disciplin (nevroznanstveniki, kozmologi, biotehnolo-
gi itd.). Na ta način vstopajo v številne »neumetniške« diskurze, v zvezi s
katerimi preizprašujejo aktualna etična, kulturološka, antropološka in fi-
lozofska vprašanja. Transumetniške prakse se pojavljajo kot hibridi med
umetnostjo, humanistiko, družboslovjem in naravoslovno znanostjo. Kot
se izkaže, gre v teh primerih večinoma za tehnološko in organizacijsko zah-
tevne projekte z močnimi in kompleksnimi produkcijskimi infrastruktu-
rami, ki so vezani na uporabo sodobnih medijev in tehnologij. Kot kritič-
ne družbene prakse reflektirajo nedavne znanstvene dosežke, tehnologi-
jo (predstavljajo alternativne rabe in diskurzivne navezave obstoječih siste-
mov), postmodernizacijske procese na različnih ravneh in predvsem izpo-
stavljajo aktualne družbene problematike (odpadki, revščina, nadzorova-
nje, potrošniška kultura itd.). Kakšna je vloga teh kulturnih praks, je torej
eno temeljnih vprašanj, s katerimi se tukaj ukvarjam.
***
Ne le pri sodobni obliki umetnosti in kulture, tudi na drugih družbenih
področjih se namesto nedavno popularne predpone post- (v temelju v na-
vezavi na moderno dobo in kulturo), ki je kazala na stanje (družbe, umet-
nosti, kulture) po nečem drugem (po modernosti), za katero sta bili značil-
ni tako radikalizacija prejšnjih paradigem kot njim nasprotovanje, danes
vse bolj uvaja predpona trans-, ki izraža tako prehajanje, mobilnost, spre-
minjanje, tudi preseganje (prejšnjih določil), kot obenem temeljna vodi-
la sodobne družbe. Tudi moj pristop v tej knjigi je v tem smislu sodoben:
je transdisciplinaren, analiza je heterogena in združuje različna področja –
filozofijo umetnosti in kulture, filozofijo umetnostne zgodovine, filozofijo
