Page 15 - Polona Tratnik, Transumetnost. Kultura in umetnost v sodobnih globalnih pogojih, Digitalna knjižnica, Dissertationes 10
P. 15
Predgovor
ditve znanstvene in umetnostne institucije se med državami sicer razliku-
jejo (omeniti je potrebno vsaj še razliko med bogatejšimi državami z dol-
gimi tradicijami skrbi za umetnost, možnostmi zasebnih fundacij ipd. ter
gospodarsko šibkejšimi državami oziroma državami z nestabilno politično
in gospodarsko preteklostjo, pri katerih je podpiranje umetniške produk-
cije zadnja med njenimi skrbmi), vendar so sodobna razmerja med institu-
cijama znanosti in umetnosti v različnih družbenih ureditvah podobna in
vsa kažejo na bistveno višjo stopnjo spoštovanja in interesa za znanost kot
za umetnost.
Razumevanje umetnosti kot hobija ali kot manj resne simbolične prakse
za intimni (in ne javni) servis pospravlja umetnost v sfero zasebnosti (jav-
nosti se sicer reprezentira v obliki razstav, a na koncu naj večinoma pristane
v zasebnih zbirkah ali v umetnikovem arhivu) in se ne sklada s političnimi
pričakovanji izjemnih kulturnih dosežkov neke družbe (družbena prilasti-
tev je s tega stališča nekorektna). Takšno pojmovanje je še posebej proble-
matično glede na nedavne velike spremembe umetniškega delovanja, ki bi
zahtevale precejšnjo reorganizacijo družbene strukture, če bi hoteli zašči-
titi tisto umetniško produkcijo, ki zares zadeva javno sfero, pretresa njeno
kulturo, upravljanje in ideologijo; če torej nočemo, da se umetnost povsem
preseli v zasebno sfero in tam postane odvisna zgolj od stopnje družbeno-
kulturne ozaveščenosti in ekonomske kapacitete posameznikov. Umetno-
stna institucija danes namreč še sloni na predstavi, da se umetniško delo
lahko proda – na tržišču dosežena visoka menjalna vrednost umetniške-
ga proizvoda naj bo tisti moment, ki ustvarja razliko med dobro in slabo,
med uspešno in neuspešno umetnostjo – državna odgovornost in interes
za umetniško produkcijo, ki dejansko zahteva kompleksno organizacijo,
sta ob tem predvsem simbolična. Kdo bo pri tem morda ugovarjal z argu-
mentom, da se umetnost vendar ne sme institucionalizirati, saj bi se s tem
»pokvarila« (kar vključuje zagovor njene čistosti) in mora izhajati ravno iz
»stiske«, če hoče biti pristna in prava, kot naj bi to že od nekdaj bila, a ta-
kšen ugovor hoče umetnost še vedno razumeti v modernem smislu, v skla-
du z romantično paradigmo, in hkrati kaže nepoznavanje aktualnih ume-
tniških prispevkov, ki so izvirni in prav paradigmatično sodobni.
Zakaj so ti načini, ki jih imenujem transumetniški, naravnost paradi-
gmatični za današnji čas in zakaj se srečamo s tako spremenjeno obliko
umetnosti v sodobnem času, kaj je zanjo značilno, kakšna je funkcija so-
dobne umetnosti, kje najde svoje poslanstvo in vlogo ipd., so vprašanja, ki
se jim tukaj posvečam. Pozni kapitalizem, ki je povezan s svobodnim tr-
gom, se je v drugi polovici dvajsetega stoletja globaliziral, kapital in blago,
ditve znanstvene in umetnostne institucije se med državami sicer razliku-
jejo (omeniti je potrebno vsaj še razliko med bogatejšimi državami z dol-
gimi tradicijami skrbi za umetnost, možnostmi zasebnih fundacij ipd. ter
gospodarsko šibkejšimi državami oziroma državami z nestabilno politično
in gospodarsko preteklostjo, pri katerih je podpiranje umetniške produk-
cije zadnja med njenimi skrbmi), vendar so sodobna razmerja med institu-
cijama znanosti in umetnosti v različnih družbenih ureditvah podobna in
vsa kažejo na bistveno višjo stopnjo spoštovanja in interesa za znanost kot
za umetnost.
Razumevanje umetnosti kot hobija ali kot manj resne simbolične prakse
za intimni (in ne javni) servis pospravlja umetnost v sfero zasebnosti (jav-
nosti se sicer reprezentira v obliki razstav, a na koncu naj večinoma pristane
v zasebnih zbirkah ali v umetnikovem arhivu) in se ne sklada s političnimi
pričakovanji izjemnih kulturnih dosežkov neke družbe (družbena prilasti-
tev je s tega stališča nekorektna). Takšno pojmovanje je še posebej proble-
matično glede na nedavne velike spremembe umetniškega delovanja, ki bi
zahtevale precejšnjo reorganizacijo družbene strukture, če bi hoteli zašči-
titi tisto umetniško produkcijo, ki zares zadeva javno sfero, pretresa njeno
kulturo, upravljanje in ideologijo; če torej nočemo, da se umetnost povsem
preseli v zasebno sfero in tam postane odvisna zgolj od stopnje družbeno-
kulturne ozaveščenosti in ekonomske kapacitete posameznikov. Umetno-
stna institucija danes namreč še sloni na predstavi, da se umetniško delo
lahko proda – na tržišču dosežena visoka menjalna vrednost umetniške-
ga proizvoda naj bo tisti moment, ki ustvarja razliko med dobro in slabo,
med uspešno in neuspešno umetnostjo – državna odgovornost in interes
za umetniško produkcijo, ki dejansko zahteva kompleksno organizacijo,
sta ob tem predvsem simbolična. Kdo bo pri tem morda ugovarjal z argu-
mentom, da se umetnost vendar ne sme institucionalizirati, saj bi se s tem
»pokvarila« (kar vključuje zagovor njene čistosti) in mora izhajati ravno iz
»stiske«, če hoče biti pristna in prava, kot naj bi to že od nekdaj bila, a ta-
kšen ugovor hoče umetnost še vedno razumeti v modernem smislu, v skla-
du z romantično paradigmo, in hkrati kaže nepoznavanje aktualnih ume-
tniških prispevkov, ki so izvirni in prav paradigmatično sodobni.
Zakaj so ti načini, ki jih imenujem transumetniški, naravnost paradi-
gmatični za današnji čas in zakaj se srečamo s tako spremenjeno obliko
umetnosti v sodobnem času, kaj je zanjo značilno, kakšna je funkcija so-
dobne umetnosti, kje najde svoje poslanstvo in vlogo ipd., so vprašanja, ki
se jim tukaj posvečam. Pozni kapitalizem, ki je povezan s svobodnim tr-
gom, se je v drugi polovici dvajsetega stoletja globaliziral, kapital in blago,
