Page 14 - Polona Tratnik, Transumetnost. Kultura in umetnost v sodobnih globalnih pogojih, Digitalna knjižnica, Dissertationes 10
P. 14
Transumetnost
trende, ponekod pa se srečamo tudi z mnenjem, da je znotraj območja so-
dobne umetnosti dopuščeno delati karkoli, da je torej to prvo, kar jo defini-
ra. Če sodobnost mislimo v primerjavi s preteklimi časi, se hitro pokaže ne-
kaj njenih očitnih potez, kot npr. globalni razmah kapitalizma in s tem po-
vezano globalno uveljavljanje njegovih premis in posledic, specifična glo-
balna razporeditev moči in utemeljevanje določenega globalnega reda, raz-
mah telekomunikacij in uveljavitev določenih informacijsko-komunikacij-
skih sistemov, razvoj specifičnih znanosti in tehnologij, ki družbi v antro-
pološkem in filozofskem smislu začrtujejo specifične poteze itd. Če sodob-
nost mislimo s te perspektive, so zanjo paradigmatične le nekatere umetni-
ške prakse. Tukaj se posvečam ravno takšnim prispevkom, ki kažejo in re-
flektirajo poteze sodobnosti in se umeščajo v kontekst globalnih družbe-
nih pogojev. Rada bi torej predstavila njihovo specifičnost v navezavi na so-
dobno kulturo in jih ločila od modernih oblik, saj so strukturalno in orga-
nizacijsko običajno prej kot njim podobne projektnim formacijam iz dru-
gih sodobnih družbenih polj (znanstvenim, pa tudi ekonomskim). O njih
lahko tudi rečem, da jim umetnostna institucija, kot je vzpostavljena danes
(kot smo jo pravzaprav podedovali iz modernosti), ne sledi (v primeru zna-
nosti se je institucija vendarle bolj prilagodila spremenjenim razmeram).
Upam torej, da bo ta monografija pripomogla k razumevanju umetni-
ških strategij, praks in produkcij, ki pomembno prispevajo h komunika-
ciji znanosti, refleksiji družbeno relevantnih vprašanj sodobnosti in tudi
ključnih vprašanj bodočnosti, razkrivanju hegemonije in prisotnosti do-
minantnih ideologij, ki zapostavljajo druga stališča in vodijo večinsko pre-
bivalstvo, se upirajo rastočemu problemu standardizacije in uniformizma,
celo totalitarizma v kulturi itd., ki pa v družbi dejansko ne uživajo ustre-
zne stopnje spoštovanja in podpore, kljub temu da so pogosto prav ti pro-
jekti posebej politično interesantni, saj jih države in drugi politični siste-
mi radi uporabljajo kot instrument svoje reprezentance. Za gojenje in raz-
vijanje takšne kulture umetnosti je potrebna kompleksna in močna insti-
tucionalna in družbena (državna) podpora, medtem ko je danes državna
podpora za projekte te vrste približno petstokrat nižja od podpore za znan-
stvene projekte (zahtevnost projekta pa ni nujno manjša), evropski sistem
podpiranja pa za ta način umetnosti prav tako ni prilagojen. Izkaže se, da
je družbeno pojmovanje umetniške kulture naslonjeno na pričakovanja vi-
soke predanosti ustvarjalca, prostovoljnega dela in eksistenčne skromnosti
ali/oziroma na umetnikovo pristajanje na tržno logiko umetnosti. Očitno
je, da v družbeni recepciji umetniške kulture nismo naredili bistvenega ko-
raka drugam od predstav boemstva iz sredine devetnajstega stoletja. Ure-
trende, ponekod pa se srečamo tudi z mnenjem, da je znotraj območja so-
dobne umetnosti dopuščeno delati karkoli, da je torej to prvo, kar jo defini-
ra. Če sodobnost mislimo v primerjavi s preteklimi časi, se hitro pokaže ne-
kaj njenih očitnih potez, kot npr. globalni razmah kapitalizma in s tem po-
vezano globalno uveljavljanje njegovih premis in posledic, specifična glo-
balna razporeditev moči in utemeljevanje določenega globalnega reda, raz-
mah telekomunikacij in uveljavitev določenih informacijsko-komunikacij-
skih sistemov, razvoj specifičnih znanosti in tehnologij, ki družbi v antro-
pološkem in filozofskem smislu začrtujejo specifične poteze itd. Če sodob-
nost mislimo s te perspektive, so zanjo paradigmatične le nekatere umetni-
ške prakse. Tukaj se posvečam ravno takšnim prispevkom, ki kažejo in re-
flektirajo poteze sodobnosti in se umeščajo v kontekst globalnih družbe-
nih pogojev. Rada bi torej predstavila njihovo specifičnost v navezavi na so-
dobno kulturo in jih ločila od modernih oblik, saj so strukturalno in orga-
nizacijsko običajno prej kot njim podobne projektnim formacijam iz dru-
gih sodobnih družbenih polj (znanstvenim, pa tudi ekonomskim). O njih
lahko tudi rečem, da jim umetnostna institucija, kot je vzpostavljena danes
(kot smo jo pravzaprav podedovali iz modernosti), ne sledi (v primeru zna-
nosti se je institucija vendarle bolj prilagodila spremenjenim razmeram).
Upam torej, da bo ta monografija pripomogla k razumevanju umetni-
ških strategij, praks in produkcij, ki pomembno prispevajo h komunika-
ciji znanosti, refleksiji družbeno relevantnih vprašanj sodobnosti in tudi
ključnih vprašanj bodočnosti, razkrivanju hegemonije in prisotnosti do-
minantnih ideologij, ki zapostavljajo druga stališča in vodijo večinsko pre-
bivalstvo, se upirajo rastočemu problemu standardizacije in uniformizma,
celo totalitarizma v kulturi itd., ki pa v družbi dejansko ne uživajo ustre-
zne stopnje spoštovanja in podpore, kljub temu da so pogosto prav ti pro-
jekti posebej politično interesantni, saj jih države in drugi politični siste-
mi radi uporabljajo kot instrument svoje reprezentance. Za gojenje in raz-
vijanje takšne kulture umetnosti je potrebna kompleksna in močna insti-
tucionalna in družbena (državna) podpora, medtem ko je danes državna
podpora za projekte te vrste približno petstokrat nižja od podpore za znan-
stvene projekte (zahtevnost projekta pa ni nujno manjša), evropski sistem
podpiranja pa za ta način umetnosti prav tako ni prilagojen. Izkaže se, da
je družbeno pojmovanje umetniške kulture naslonjeno na pričakovanja vi-
soke predanosti ustvarjalca, prostovoljnega dela in eksistenčne skromnosti
ali/oziroma na umetnikovo pristajanje na tržno logiko umetnosti. Očitno
je, da v družbeni recepciji umetniške kulture nismo naredili bistvenega ko-
raka drugam od predstav boemstva iz sredine devetnajstega stoletja. Ure-
