Page 121 - Polona Tratnik, Transumetnost. Kultura in umetnost v sodobnih globalnih pogojih, Digitalna knjižnica, Dissertationes 10
P. 121
Kultura in umetnost v času poznega kapitalizma ...
ne umetnosti (osrednji primer je popart) z »visoko modernistično« ume-
tnostjo (v okviru katere navaja npr. Van Gogha in Muncha). Morda se bo
slišalo absurdno, pa vendar menim, da Jamesonova kritika postmoderni-
stične umetnosti kot pozni fazi kapitalizma kot-da-prilegajoče-se »kritič-
ne« umetnosti (ki to očitno ni) počiva na heideggerjanskem modernem
konceptu, ki mu ustreza model ekspresionistično-eksistencialistične ume-
tnosti, iz česar izhaja Jamesonovo žalovanje za minulim v umetnosti, s či-
mer pa je povezan tudi njegov pesimizem glede kritičnosti sodobne ume-
tnosti. Dekonstrukcija te vplivne teorije je pomembna, če želimo odpreti
vrata kritičnemu potencialu kulturnih praks v času poznega kapitalizma
(predpostavljam, da ga še vedno živimo). Pri tem je potrebno upoštevati
številne poudarke. Naj jih omenim le nekaj. (1.) Sodobna umetnost je sledi-
la ekonomskemu premiku od primata proizvodnje k poudarkom na potro-
šnji, kar se kaže v njenem odstopu od romantične naloge proizvajanja arte-
faktov, namenjenih individualni kontemplaciji; zato pa se raje uveljavljajo
različni interaktivni in podobni pristopi, ki spodbujajo sodelovanje in eks-
perimentalnost. (2.) Umetnost zlasti od šestdesetih let dalje izvaja različne
poskuse izstopanja iz ožjega (bolj zaprtega) sveta umetnosti v širši družbe-
ni prostor, obenem pa se dogaja tudi obratno: družbeno in politično je pri-
čelo intenzivneje vdirati v polje umetnosti; prej kot o umetniški avtonomi-
ji zato govorimo o polju kulture. V navezavi na (1.) in (2.) je umetnost (3.)
danes zainteresirana za razne oblike mednarodnega in meddisciplinarne-
ga sodelovanja – med drugim ta težnja kulminira v inter- ali celo transdi-
sciplinarnih projektih, kjer umetniki npr. sodelujejo z različnimi naravo-
slovnimi znanstveniki, inštituti in delujejo v različnih okoljih, ki primarno
niso prostori umetnosti (tudi v laboratorijih – kot pri bioumetnosti). (4.)
Ne nazadnje se sodobne kritične ali celo aktivistične prakse vedno bolj am-
biciozno zanimajo za sodobne informacijske infrastrukture, pri čemer raz-
vijajo različne kritične ali celo aktivistične strategije odporništva (kot na
primer pri medijskem aktivizmu. In tako naprej, še bi lahko naštevala. Če
želimo razviti konstruktiven razmislek o kritičnih potencialih sodobnih
umetniških ali kulturnih praks v navezavi na značilnosti sodobnega kapi-
talizma, je takšne aktualne perspektive potrebno upoštevati.
Kapitalizem včeraj: poblagovljenost. Smrt doživetja v
umetnosti in kulturi
Neustreznost (ali preživelost) Jamesonove teorije umetnosti za primere
sodobnih praks se hitro pokaže, če kot primer obravnavamo fenomen po-
trošništva, saj se današnje umetniške prakse (tu se posebej navezujem na
ne umetnosti (osrednji primer je popart) z »visoko modernistično« ume-
tnostjo (v okviru katere navaja npr. Van Gogha in Muncha). Morda se bo
slišalo absurdno, pa vendar menim, da Jamesonova kritika postmoderni-
stične umetnosti kot pozni fazi kapitalizma kot-da-prilegajoče-se »kritič-
ne« umetnosti (ki to očitno ni) počiva na heideggerjanskem modernem
konceptu, ki mu ustreza model ekspresionistično-eksistencialistične ume-
tnosti, iz česar izhaja Jamesonovo žalovanje za minulim v umetnosti, s či-
mer pa je povezan tudi njegov pesimizem glede kritičnosti sodobne ume-
tnosti. Dekonstrukcija te vplivne teorije je pomembna, če želimo odpreti
vrata kritičnemu potencialu kulturnih praks v času poznega kapitalizma
(predpostavljam, da ga še vedno živimo). Pri tem je potrebno upoštevati
številne poudarke. Naj jih omenim le nekaj. (1.) Sodobna umetnost je sledi-
la ekonomskemu premiku od primata proizvodnje k poudarkom na potro-
šnji, kar se kaže v njenem odstopu od romantične naloge proizvajanja arte-
faktov, namenjenih individualni kontemplaciji; zato pa se raje uveljavljajo
različni interaktivni in podobni pristopi, ki spodbujajo sodelovanje in eks-
perimentalnost. (2.) Umetnost zlasti od šestdesetih let dalje izvaja različne
poskuse izstopanja iz ožjega (bolj zaprtega) sveta umetnosti v širši družbe-
ni prostor, obenem pa se dogaja tudi obratno: družbeno in politično je pri-
čelo intenzivneje vdirati v polje umetnosti; prej kot o umetniški avtonomi-
ji zato govorimo o polju kulture. V navezavi na (1.) in (2.) je umetnost (3.)
danes zainteresirana za razne oblike mednarodnega in meddisciplinarne-
ga sodelovanja – med drugim ta težnja kulminira v inter- ali celo transdi-
sciplinarnih projektih, kjer umetniki npr. sodelujejo z različnimi naravo-
slovnimi znanstveniki, inštituti in delujejo v različnih okoljih, ki primarno
niso prostori umetnosti (tudi v laboratorijih – kot pri bioumetnosti). (4.)
Ne nazadnje se sodobne kritične ali celo aktivistične prakse vedno bolj am-
biciozno zanimajo za sodobne informacijske infrastrukture, pri čemer raz-
vijajo različne kritične ali celo aktivistične strategije odporništva (kot na
primer pri medijskem aktivizmu. In tako naprej, še bi lahko naštevala. Če
želimo razviti konstruktiven razmislek o kritičnih potencialih sodobnih
umetniških ali kulturnih praks v navezavi na značilnosti sodobnega kapi-
talizma, je takšne aktualne perspektive potrebno upoštevati.
Kapitalizem včeraj: poblagovljenost. Smrt doživetja v
umetnosti in kulturi
Neustreznost (ali preživelost) Jamesonove teorije umetnosti za primere
sodobnih praks se hitro pokaže, če kot primer obravnavamo fenomen po-
trošništva, saj se današnje umetniške prakse (tu se posebej navezujem na
