Page 116 - Polona Tratnik, Transumetnost. Kultura in umetnost v sodobnih globalnih pogojih, Digitalna knjižnica, Dissertationes 10
P. 116
Transumetnost
ških aktivistov in hekerjev sledi takšnim izzivom in npr. napada strežnike
multinacionalnih korporacij.88
Razkrivati kodifikacijo
Nekateri kritiki sodobne umetnosti verjamejo, da med samopodobo so-
dobne umetnosti in njeno dejansko funkcijo zija globok prepad, saj je ume-
tnost upravljana in vključevana v novi svetovni red, na ta način pa služi
interesom neoliberalne ekonomije. Tako Julian Stallabrass sodobno ume-
tnost kot »območje svobode« vidi v tesni zvezi s svobodno trgovino; obe
naj bi bili namreč »dejavnika, ki družno ustvarjata prevladujoč sistem in
njegovo dopolnilo«.89 Četudi kritike te vrste prinašajo marsikateri po-
memben uvid v delovanje sodobnega umetniškega sistema, takšen pogled
vendarle preveč posplošuje in s tem kritične in odporniške mehanizme, ki
jih lahko zasledimo v nekaterih praksah sodobne umetnosti (kot npr. pri
medijskem aktivizmu oz. pri rabi taktičnih medijev), izkrivlja v svoje na-
sprotje. Medijsko (umetniško) aktivistične skupine ali posamezniki se upi-
rajo pasivni drži družbenih individuov do aktualnih družbenih in politič-
nih vprašanj. Z umetniškimi eksperimenti kritično reflektirajo uporabo
tehnoloških inovacij, institucije politične, ekonomske, medijske oz. infor-
macijske moči, družbeni nadzor in poseganje v zasebnost ipd. Po eni stra-
ni na derridajevski način iščejo razpoke v dominantnih tekstih, do katerih
ne nazadnje nujno prihaja ob kompleksnih razmerjih in igrah moči v druž-
benem prostoru, in na ta način izvajajo dekonstrukcijo. Po drugi strani iz
protislovij oz. disruptivnih sil,90 ki jih najdejo v hegemonskih tekstih, raz-
vijajo strategije opozicijskega branja,91 ki vodijo k oblikovanju tistih pome-
nov, ki tvorijo strategije odpora proti dominantnim diskurzom. Razvijajo
torej kritične in odporniške strategije do obstoječih, domnevno naravnih
vzorcev in ideologij, ki pa so dejansko kulturno in zgodovinsko pogojeni
88 Janez Strehovec, »Hekati ali imeti, hekati in imeti; razredni antagonizem v času spletne eko-
nomije, izobraževanja in kulture«, 242–243.
89 Julian Stallabrass, Sodobna umetnost. Zelo kratek uvod, 13.
90 Izraz si sposojam pri Johnu Fiskeu, ki piše o disruptivnih silah v televizijskem diskurzu.
Čeprav je ta konstruiran s številnimi strategijami obvladovanja, vsebuje mnoge disruptivne
sile, ki so na voljo ustreznemu (opozicijskemu) bralcu. John Fiske, »Televizijska kultura: bran-
ja poročil, bralci poročil«.
91 V kulturnih oziroma medijskih študijih je bil zelo upoštevan prispevek Stuarta Halla o od-
kodiranju televizijskega diskurza (Hall ga je pripravil na osnovi branja spisa Rolanda Barthe-
sa o smrti avtorja), in sicer Hall piše o treh možnih branjih: 1. v skladu z dominantnim diskur-
zom (dominantno-hegemonsko branje), 2. pogajalsko branje (bralec razume konotirane pomene
in sporočilo v glavnini sprejema, le v podrobnostih si izoblikuje lastna, nasprotna stališča) in 3.
opozicijsko branje (bralec razume konotirano sporočilo, vendar ima v celoti drugačno stališče).
Stuart Hall, »Encoding, Decoding«.
ških aktivistov in hekerjev sledi takšnim izzivom in npr. napada strežnike
multinacionalnih korporacij.88
Razkrivati kodifikacijo
Nekateri kritiki sodobne umetnosti verjamejo, da med samopodobo so-
dobne umetnosti in njeno dejansko funkcijo zija globok prepad, saj je ume-
tnost upravljana in vključevana v novi svetovni red, na ta način pa služi
interesom neoliberalne ekonomije. Tako Julian Stallabrass sodobno ume-
tnost kot »območje svobode« vidi v tesni zvezi s svobodno trgovino; obe
naj bi bili namreč »dejavnika, ki družno ustvarjata prevladujoč sistem in
njegovo dopolnilo«.89 Četudi kritike te vrste prinašajo marsikateri po-
memben uvid v delovanje sodobnega umetniškega sistema, takšen pogled
vendarle preveč posplošuje in s tem kritične in odporniške mehanizme, ki
jih lahko zasledimo v nekaterih praksah sodobne umetnosti (kot npr. pri
medijskem aktivizmu oz. pri rabi taktičnih medijev), izkrivlja v svoje na-
sprotje. Medijsko (umetniško) aktivistične skupine ali posamezniki se upi-
rajo pasivni drži družbenih individuov do aktualnih družbenih in politič-
nih vprašanj. Z umetniškimi eksperimenti kritično reflektirajo uporabo
tehnoloških inovacij, institucije politične, ekonomske, medijske oz. infor-
macijske moči, družbeni nadzor in poseganje v zasebnost ipd. Po eni stra-
ni na derridajevski način iščejo razpoke v dominantnih tekstih, do katerih
ne nazadnje nujno prihaja ob kompleksnih razmerjih in igrah moči v druž-
benem prostoru, in na ta način izvajajo dekonstrukcijo. Po drugi strani iz
protislovij oz. disruptivnih sil,90 ki jih najdejo v hegemonskih tekstih, raz-
vijajo strategije opozicijskega branja,91 ki vodijo k oblikovanju tistih pome-
nov, ki tvorijo strategije odpora proti dominantnim diskurzom. Razvijajo
torej kritične in odporniške strategije do obstoječih, domnevno naravnih
vzorcev in ideologij, ki pa so dejansko kulturno in zgodovinsko pogojeni
88 Janez Strehovec, »Hekati ali imeti, hekati in imeti; razredni antagonizem v času spletne eko-
nomije, izobraževanja in kulture«, 242–243.
89 Julian Stallabrass, Sodobna umetnost. Zelo kratek uvod, 13.
90 Izraz si sposojam pri Johnu Fiskeu, ki piše o disruptivnih silah v televizijskem diskurzu.
Čeprav je ta konstruiran s številnimi strategijami obvladovanja, vsebuje mnoge disruptivne
sile, ki so na voljo ustreznemu (opozicijskemu) bralcu. John Fiske, »Televizijska kultura: bran-
ja poročil, bralci poročil«.
91 V kulturnih oziroma medijskih študijih je bil zelo upoštevan prispevek Stuarta Halla o od-
kodiranju televizijskega diskurza (Hall ga je pripravil na osnovi branja spisa Rolanda Barthe-
sa o smrti avtorja), in sicer Hall piše o treh možnih branjih: 1. v skladu z dominantnim diskur-
zom (dominantno-hegemonsko branje), 2. pogajalsko branje (bralec razume konotirane pomene
in sporočilo v glavnini sprejema, le v podrobnostih si izoblikuje lastna, nasprotna stališča) in 3.
opozicijsko branje (bralec razume konotirano sporočilo, vendar ima v celoti drugačno stališče).
Stuart Hall, »Encoding, Decoding«.
