Page 125 - Polona Tratnik, Transumetnost. Kultura in umetnost v sodobnih globalnih pogojih, Digitalna knjižnica, Dissertationes 10
P. 125
Kultura in umetnost v času poznega kapitalizma ...
Umetnost kot javni servis
V sodobnosti se umetnost širi prek svojih tradicionalnih meja (umetno-
stne institucije), vpeljuje razne elemente iz drugih, v moderni tradiciji ne-
umetnostnih okolij, prisvoji si lahko katerokoli prakso, prostor ali objekt
ter ga preoblikuje v svoj del. Tradicionalna mesta proizvodnje in distribu-
cije umetnosti, kot so ateljeji, galerije in drugi prostori, so izgubila svojo ek-
skluzivnost predstavljanja umetnosti. Kustosi imajo zato nemalokrat teža-
ve pri prenašanju in stiskanju projektov, narejenih v drugih okoljih in za-
nje, v »klasično« oziroma moderno okolje bele kocke galerije (pa tudi črne
kocke, ki se je ponekod uveljavila kot alternativa beli kocki po koncu mo-
dernizma, sicer pa za razliko od bele kocke, ki primarno gosti slike in kipe,
v črni kocki gostujejo prakse, ki se približujejo gledališču, še zlasti perfor-
mans, kjer akter ali akcija stopata pred gledalce iz teme v času, s čimer se
proizvede umetniški dogodek in ne razstavi artefakt), pri čemer so pred-
stavljeni artefakti zdaj dobesedno iztrgani iz konteksta (podobne težave se
pojavljajo ob predstavljanju elementov avantgardističnih akcij kot umetni-
ških artefaktov v muzejih, s čimer so kršena ravno ključna avantgardistična
načela). S takšnim propadanjem moderne umetnostne institucije zdaj tisti,
ki so deležni umetniškega projekta, niso več izbranci, ki se pripravljeni od-
pravijo na »posvečeni« kraj, namenjen nemoteni kontemplaciji umetni-
ških del,18 torej tisti, ki znajo in želijo sprejemati umetnost kot umetnost, jo
doživljati in uživati, temveč kdorkoli, ki se nahaja oziroma giblje v nekem
javnem prostoru ali v virtualnem internetnem prostoru.
Umetnost se danes pogosto zgodi naključnemu mimoidočemu kot ne-
pričakovana javna akcija – je neke vrste happening. Sašo Sedlaček v tem
smislu v okviru projekta Just do it! (2003) z opekami, narejenimi iz recikli-
ranega reklamnega papirja (izdelava opek predstavlja prvo fazo projekta, ki
z naslovom in izvedbo spodbuja »naredi sam« prakse, tokrat z bistvenim
poudarkom na momentu recikliranja), zapre vhode v ljubljanske velebla-
govnice. Umetnost je tu, da nas preseneti, in sicer tam, kjer je ne pričakuje-
mo. Pojavi se tako, da marsikdo ne ve, da gre za umetnost, pri čemer posta-
ne tudi vseeno, ali jo sploh še imenujemo tako. To vsaj ni umetnost v smi-
18 Brian O’Doherty opravi sijajno analizo modernistične umetniške galerije ali muzeja, ki zago-
tavlja bel, idealni prostor, ki je že sam bolj kot katerakoli posamezna modernistična slika arhe-
tipska podoba modernistične umetnosti in njene puristične naravnanosti. Ti galerijski prostori s
svojo belino spominjajo na laboratorije, svetost cerkva in formalnost sodišč, saj ponavljajo njihov
zaprti sistem vrednot. Glej: Brian O’Doherty, »Inside the White Cube«; serija slovitih člankov
s tem naslovom je izhajala leta 1976 v reviji Artforum, kasneje je O‘Doherty te vsebine še razširil
in jih objavil v monografiji z naslovom Inside the White Cube: The Ideology of the Gallery Space,
Lapis Press, 1986 (oziroma: California: University of California Press, 2000).
Umetnost kot javni servis
V sodobnosti se umetnost širi prek svojih tradicionalnih meja (umetno-
stne institucije), vpeljuje razne elemente iz drugih, v moderni tradiciji ne-
umetnostnih okolij, prisvoji si lahko katerokoli prakso, prostor ali objekt
ter ga preoblikuje v svoj del. Tradicionalna mesta proizvodnje in distribu-
cije umetnosti, kot so ateljeji, galerije in drugi prostori, so izgubila svojo ek-
skluzivnost predstavljanja umetnosti. Kustosi imajo zato nemalokrat teža-
ve pri prenašanju in stiskanju projektov, narejenih v drugih okoljih in za-
nje, v »klasično« oziroma moderno okolje bele kocke galerije (pa tudi črne
kocke, ki se je ponekod uveljavila kot alternativa beli kocki po koncu mo-
dernizma, sicer pa za razliko od bele kocke, ki primarno gosti slike in kipe,
v črni kocki gostujejo prakse, ki se približujejo gledališču, še zlasti perfor-
mans, kjer akter ali akcija stopata pred gledalce iz teme v času, s čimer se
proizvede umetniški dogodek in ne razstavi artefakt), pri čemer so pred-
stavljeni artefakti zdaj dobesedno iztrgani iz konteksta (podobne težave se
pojavljajo ob predstavljanju elementov avantgardističnih akcij kot umetni-
ških artefaktov v muzejih, s čimer so kršena ravno ključna avantgardistična
načela). S takšnim propadanjem moderne umetnostne institucije zdaj tisti,
ki so deležni umetniškega projekta, niso več izbranci, ki se pripravljeni od-
pravijo na »posvečeni« kraj, namenjen nemoteni kontemplaciji umetni-
ških del,18 torej tisti, ki znajo in želijo sprejemati umetnost kot umetnost, jo
doživljati in uživati, temveč kdorkoli, ki se nahaja oziroma giblje v nekem
javnem prostoru ali v virtualnem internetnem prostoru.
Umetnost se danes pogosto zgodi naključnemu mimoidočemu kot ne-
pričakovana javna akcija – je neke vrste happening. Sašo Sedlaček v tem
smislu v okviru projekta Just do it! (2003) z opekami, narejenimi iz recikli-
ranega reklamnega papirja (izdelava opek predstavlja prvo fazo projekta, ki
z naslovom in izvedbo spodbuja »naredi sam« prakse, tokrat z bistvenim
poudarkom na momentu recikliranja), zapre vhode v ljubljanske velebla-
govnice. Umetnost je tu, da nas preseneti, in sicer tam, kjer je ne pričakuje-
mo. Pojavi se tako, da marsikdo ne ve, da gre za umetnost, pri čemer posta-
ne tudi vseeno, ali jo sploh še imenujemo tako. To vsaj ni umetnost v smi-
18 Brian O’Doherty opravi sijajno analizo modernistične umetniške galerije ali muzeja, ki zago-
tavlja bel, idealni prostor, ki je že sam bolj kot katerakoli posamezna modernistična slika arhe-
tipska podoba modernistične umetnosti in njene puristične naravnanosti. Ti galerijski prostori s
svojo belino spominjajo na laboratorije, svetost cerkva in formalnost sodišč, saj ponavljajo njihov
zaprti sistem vrednot. Glej: Brian O’Doherty, »Inside the White Cube«; serija slovitih člankov
s tem naslovom je izhajala leta 1976 v reviji Artforum, kasneje je O‘Doherty te vsebine še razširil
in jih objavil v monografiji z naslovom Inside the White Cube: The Ideology of the Gallery Space,
Lapis Press, 1986 (oziroma: California: University of California Press, 2000).
