Page 123 - Polona Tratnik, Transumetnost. Kultura in umetnost v sodobnih globalnih pogojih, Digitalna knjižnica, Dissertationes 10
P. 123
Kultura in umetnost v času poznega kapitalizma ...
kulturo značilna parodija, govorjenje v mrtvem jeziku, sta bili za moderni-
stično umetnost, nasprotno, značilni izvirnost in iskanje resnice. Jameson
se že sam sklicuje na Martina Heideggerja in njegovo obravnavo Van Go-
ghove slike Par kmečkih čevljev, da bi s primerjavo med Van Goghovimi in
Warholovimi čevlji orisal značilnosti postmodernizma (v umetnosti). Hei-
degger je tisti, za katerega je bistvo umetnosti snovanje, bistvo snovanja pa
je zasnavljajoče spočenjanje resnice.8 V umetnosti se postavlja v delo resni-
ca. V umetniškem delu je na delu »razpiranje bivajočega v njegovi biti: do-
godek resnice.«9 Za Heideggerja je umetnost postavljena tako visoko, da
se resnica more ali celo mora dogajati kot umetnost. Pri tem je umetniško
delo alegorija, simbol. Umetniško delo je stvar, a Stvarno v umetniškem
delu je nekaj, kar oznanja, zbira nekaj drugega.10 Stvarno v delu je med dru-
gim snov, iz katere delo je. Prepletenost oblike in vsebine pa je uravnana po
tistem, čemur vrč, sekira, čevlji služijo. Izdelek je narejen kot orodje za ne-
kaj. Če si na sliki ogledamo prazne, neuporabljene čevlje, ne bomo nikoli
izvedeli, kaj je zares orodnost orodja. Posamezno orodje je vezano na suho
služnost – izrabi se in pozabi, izrabi se tudi samo uporabljanje, obrusi se in
postane vsakdanje. Toda orodnost orodnega lahko zares »vidimo mogo-
če le na naslikani obutvi. Nasprotno pa kmetica preprosto nosi čevlje.«11
Bržkone se s tem kratkim orisom Heideggerjeve misli hitro pokaže, da
ta opisuje prav tisto, kar bi lahko razumeli kot neposredno nasprotje Mar-
xovega koncepta blaga. Če pri blagu menjalna vrednost preseže uporab-
no vrednost, so kmečki čevlji za Heideggerja orodje, vezani so na služnost
– imajo torej predvsem uporabno vrednost. A tudi reprezentirana orodja
v umetniškem delu imajo uporabno vrednost – razkrivajo orodnost oro-
dnega. Prek tega pa nas Stvarno v umetniškem delu pelje k bistvu. »Van
Goghova slika je razkritje tega, kaj to orodje, par kmečkih čevljev, v resni-
ci je.«12 Tovrstna »uporabnost«, kot jo opisuje Heidegger, tako stoji v na-
sprotju z vsesplošno poblagovljenostjo, ki jo opaža Jameson. Ali drugače,
če gledamo na Warhola s Heideggerjevim aparatom, bi, če bi iskali tisto,
kamor nas napotujejo njegove podobe, prišli prav do naslednjega sklepa:
»Za takšne objekte bi lahko rezervirali Platonov koncept ‚simulakra‘, iden-
tične kopije nečesa, česar original ni nikdar obstajal. Kultura simulakra za-
živi, povsem ustrezno, v družbi, v kateri se je menjalna vrednost generalizi-
8 Martin Heidgger, »Izvir umetniškega dela«, 304.
9 N. d., 263.
10 N. d., 243.
11 N. d., 258.
12 N. d., 260.
kulturo značilna parodija, govorjenje v mrtvem jeziku, sta bili za moderni-
stično umetnost, nasprotno, značilni izvirnost in iskanje resnice. Jameson
se že sam sklicuje na Martina Heideggerja in njegovo obravnavo Van Go-
ghove slike Par kmečkih čevljev, da bi s primerjavo med Van Goghovimi in
Warholovimi čevlji orisal značilnosti postmodernizma (v umetnosti). Hei-
degger je tisti, za katerega je bistvo umetnosti snovanje, bistvo snovanja pa
je zasnavljajoče spočenjanje resnice.8 V umetnosti se postavlja v delo resni-
ca. V umetniškem delu je na delu »razpiranje bivajočega v njegovi biti: do-
godek resnice.«9 Za Heideggerja je umetnost postavljena tako visoko, da
se resnica more ali celo mora dogajati kot umetnost. Pri tem je umetniško
delo alegorija, simbol. Umetniško delo je stvar, a Stvarno v umetniškem
delu je nekaj, kar oznanja, zbira nekaj drugega.10 Stvarno v delu je med dru-
gim snov, iz katere delo je. Prepletenost oblike in vsebine pa je uravnana po
tistem, čemur vrč, sekira, čevlji služijo. Izdelek je narejen kot orodje za ne-
kaj. Če si na sliki ogledamo prazne, neuporabljene čevlje, ne bomo nikoli
izvedeli, kaj je zares orodnost orodja. Posamezno orodje je vezano na suho
služnost – izrabi se in pozabi, izrabi se tudi samo uporabljanje, obrusi se in
postane vsakdanje. Toda orodnost orodnega lahko zares »vidimo mogo-
če le na naslikani obutvi. Nasprotno pa kmetica preprosto nosi čevlje.«11
Bržkone se s tem kratkim orisom Heideggerjeve misli hitro pokaže, da
ta opisuje prav tisto, kar bi lahko razumeli kot neposredno nasprotje Mar-
xovega koncepta blaga. Če pri blagu menjalna vrednost preseže uporab-
no vrednost, so kmečki čevlji za Heideggerja orodje, vezani so na služnost
– imajo torej predvsem uporabno vrednost. A tudi reprezentirana orodja
v umetniškem delu imajo uporabno vrednost – razkrivajo orodnost oro-
dnega. Prek tega pa nas Stvarno v umetniškem delu pelje k bistvu. »Van
Goghova slika je razkritje tega, kaj to orodje, par kmečkih čevljev, v resni-
ci je.«12 Tovrstna »uporabnost«, kot jo opisuje Heidegger, tako stoji v na-
sprotju z vsesplošno poblagovljenostjo, ki jo opaža Jameson. Ali drugače,
če gledamo na Warhola s Heideggerjevim aparatom, bi, če bi iskali tisto,
kamor nas napotujejo njegove podobe, prišli prav do naslednjega sklepa:
»Za takšne objekte bi lahko rezervirali Platonov koncept ‚simulakra‘, iden-
tične kopije nečesa, česar original ni nikdar obstajal. Kultura simulakra za-
živi, povsem ustrezno, v družbi, v kateri se je menjalna vrednost generalizi-
8 Martin Heidgger, »Izvir umetniškega dela«, 304.
9 N. d., 263.
10 N. d., 243.
11 N. d., 258.
12 N. d., 260.
