Page 120 - Polona Tratnik, Transumetnost. Kultura in umetnost v sodobnih globalnih pogojih, Digitalna knjižnica, Dissertationes 10
P. 120
Transumetnost
imperialistični razvoj mednarodnih tržišč in izkoriščanje kolonialnih oze-
melj, in (3.) pozni kapitalizem (od 1960 dalje), pri katerem prihaja do mul-
tinacionalnih korporacij, globaliziranih tržišč in dela, množične potrošnje
in tekočega pretoka kapitala, ki ni več vezan na nacionalne omejitve).2 Ja-
mesonu se zdi obenem očitno, da je vsa ta »globalna, pa vendar ameriška,
postmodernistična kultura notranji in nadstrukturalni izraz povsem nove-
ga vala ameriške vojaške in ekonomske dominacije po vsem svetu«.3
Jamesonova teorija postmodernizma kot kulture, ki ustreza logiki po-
znega kapitalizma, je ena osrednjih analiz s področja sodobnejše filozofije
kulture. V tukajšnjem prispevku predlagam nekaj sugestij za njeno posodo-
bitev. Prav ta odmevna in še danes pogosto uporabljana teorija me zanima
še posebej zato, ker si je Jameson zastavil tudi vprašanje o potencialih po-
litične oziroma kritične misli v umetnosti znotraj takšnega okolja, a zanjo
ni videl prave bodočnosti. Poskušam dokazati, da Jamesonov pesimizem ni
bil povsem utemeljen (zlasti ne, če njegova videnja usmerimo tudi na pra-
kse onstran postmodernistične umetnosti), saj obstajajo umetniške prakse,
vezane ravno na okoliščine poznega kapitalizma, ki si jasno prizadevajo za
kritičnost. Jameson zapiše: »dejansko se delo Andyja Warhola suče zlasti
okrog vseprisotnosti potrošnega blaga, in velike podobe steklenice Coca-
Cole ali konzerve juhe Campbell za oglasne panoje, ki izrecno potiskajo v
ospredje fetišizem potrošnega blaga v poznem kapitalizmu, bi morale biti
krepke in kritične politične izjave. Če to nikakor niso, bi človek rad vedel
zakaj in bi se želel malo resneje vprašati o možnostih politične oziroma kri-
tične umetnosti v postmodernistični dobi poznega kapitalizma.«4
Tukaj se torej ukvarjam z vprašanjem, kakšne so možnosti za kritično
delovanje sodobnih umetniških praks v pogojih in ob referiranju na kon-
tekst poznega kapitalizma. Niso se spremenile le same umetniške prakse,
temveč se je predvsem zamenjala kapitalistična paradigma – od poudarka
na produkciji in z njo na konceptu blaga smo prešli k paradigmi potrošni-
štva. Ta prehod pogojuje tako družbeno stvarnost in kulturo kot umetni-
ško delovanje in sodobnejšo refleksijo o aktualni obliki kapitalizma.
***
Jameson je kot kritik poznega kapitalizma in njemu ustrezajoče kulture
pomemben avtor, saj osvetli niz vidikov sodobne kulture. A njegova kriti-
ka kulture je vendar v veliki meri osnovana na primerjavi postmodernistič-
2 Ernest Mandel, Der Spätkapitalismus, Frankfurt na Majni: Suhrkamp, 1972.
3 Fredric Jameson, Postmodernizem, 12.
4 N. d., 16–17.
imperialistični razvoj mednarodnih tržišč in izkoriščanje kolonialnih oze-
melj, in (3.) pozni kapitalizem (od 1960 dalje), pri katerem prihaja do mul-
tinacionalnih korporacij, globaliziranih tržišč in dela, množične potrošnje
in tekočega pretoka kapitala, ki ni več vezan na nacionalne omejitve).2 Ja-
mesonu se zdi obenem očitno, da je vsa ta »globalna, pa vendar ameriška,
postmodernistična kultura notranji in nadstrukturalni izraz povsem nove-
ga vala ameriške vojaške in ekonomske dominacije po vsem svetu«.3
Jamesonova teorija postmodernizma kot kulture, ki ustreza logiki po-
znega kapitalizma, je ena osrednjih analiz s področja sodobnejše filozofije
kulture. V tukajšnjem prispevku predlagam nekaj sugestij za njeno posodo-
bitev. Prav ta odmevna in še danes pogosto uporabljana teorija me zanima
še posebej zato, ker si je Jameson zastavil tudi vprašanje o potencialih po-
litične oziroma kritične misli v umetnosti znotraj takšnega okolja, a zanjo
ni videl prave bodočnosti. Poskušam dokazati, da Jamesonov pesimizem ni
bil povsem utemeljen (zlasti ne, če njegova videnja usmerimo tudi na pra-
kse onstran postmodernistične umetnosti), saj obstajajo umetniške prakse,
vezane ravno na okoliščine poznega kapitalizma, ki si jasno prizadevajo za
kritičnost. Jameson zapiše: »dejansko se delo Andyja Warhola suče zlasti
okrog vseprisotnosti potrošnega blaga, in velike podobe steklenice Coca-
Cole ali konzerve juhe Campbell za oglasne panoje, ki izrecno potiskajo v
ospredje fetišizem potrošnega blaga v poznem kapitalizmu, bi morale biti
krepke in kritične politične izjave. Če to nikakor niso, bi človek rad vedel
zakaj in bi se želel malo resneje vprašati o možnostih politične oziroma kri-
tične umetnosti v postmodernistični dobi poznega kapitalizma.«4
Tukaj se torej ukvarjam z vprašanjem, kakšne so možnosti za kritično
delovanje sodobnih umetniških praks v pogojih in ob referiranju na kon-
tekst poznega kapitalizma. Niso se spremenile le same umetniške prakse,
temveč se je predvsem zamenjala kapitalistična paradigma – od poudarka
na produkciji in z njo na konceptu blaga smo prešli k paradigmi potrošni-
štva. Ta prehod pogojuje tako družbeno stvarnost in kulturo kot umetni-
ško delovanje in sodobnejšo refleksijo o aktualni obliki kapitalizma.
***
Jameson je kot kritik poznega kapitalizma in njemu ustrezajoče kulture
pomemben avtor, saj osvetli niz vidikov sodobne kulture. A njegova kriti-
ka kulture je vendar v veliki meri osnovana na primerjavi postmodernistič-
2 Ernest Mandel, Der Spätkapitalismus, Frankfurt na Majni: Suhrkamp, 1972.
3 Fredric Jameson, Postmodernizem, 12.
4 N. d., 16–17.
