Page 79 - Sergej Flere (ur.), Kdo je uspešen v slovenskih šolah?, Digitalna knjižnica, Dissertationes 9
P. 79
rej Kirbiš
Anomičnost in
šolska uspešnost
Anomija je kompleksen konstrukt, ki se nanaša tako na družbeno
stanje, kot tudi na posameznikovo osebnostno potezo.1 Konstrukt
anomije izvira iz sociologije, veljavo in izvedbo pa je pridobil predvsem v
socialni psihologiji. Izvirno je to pojem, ki ga je oblikoval E. Durkheim,2
v ZDA pa je bil pojem obujen v 30-ih letih 20. stoletja,3 označuje pa zlom
družbenih norm oz. breznormnost.4 Še več, gre celo na patološko družbe-
no stanje, kjer zaradi konfliktnega značaja družbenega življenja ne more
priti do uveljavitve običajnih in moralnih družbenih pravil. Če je prvi,
družbeni oz. makrovidik pojmovanja anomije značilen za Durkheima, pa
je npr. za Mertona5 značilno razumevanje iz mikrovidika.6 Podobno tudi
Riesman anomičnost pojmuje kot psihološko dimenzijo posameznika.7
Skratka, anomijo se lahko v okviru raziskav opazuje tudi kot potezo, kjer
posameznik dojema stvarnost kot takšno, kjer družbena pravila veljajo oz.
ne veljajo, kjer se na njih lahko opre, ali pa ne. Pojem je v zadnjih desetle-
tjih doživel predrugačenje iz teoretičnega v operacionalen konstrukt, ope-
1 T. Bjarnason, Anomie Among European Adolescents: Conceptual and Empirical Clarification
of a Multilevel Sociological Concept, Sociological Forum (2009), št. 1.
2 E. Durkheim, Le suicide, Alcan, Paris 1897.
3 P. Besnard, The Americanization of Anomie at Harvard, Classical Tradition in Sociology: The
American Tradition (1997), št. 2.
4 R. Boudon, F. Bourricaud, A critical dictionary of sociology, Routledge, London 2003.
5 R. K. Merton, Social theory and social structure; toward the codification of theory and research,
The Free Press, Glencoe 1949.
6 R. Boudon, F. Bourricaud, A critical dictionary of sociology, Routledge, London 2003.
7 D. Riesman, R. Denney, N. Glazer, The lonely crowd: a study of the changing American charac-
ter, Yale University Press, New Haven 1950.
Anomičnost in
šolska uspešnost
Anomija je kompleksen konstrukt, ki se nanaša tako na družbeno
stanje, kot tudi na posameznikovo osebnostno potezo.1 Konstrukt
anomije izvira iz sociologije, veljavo in izvedbo pa je pridobil predvsem v
socialni psihologiji. Izvirno je to pojem, ki ga je oblikoval E. Durkheim,2
v ZDA pa je bil pojem obujen v 30-ih letih 20. stoletja,3 označuje pa zlom
družbenih norm oz. breznormnost.4 Še več, gre celo na patološko družbe-
no stanje, kjer zaradi konfliktnega značaja družbenega življenja ne more
priti do uveljavitve običajnih in moralnih družbenih pravil. Če je prvi,
družbeni oz. makrovidik pojmovanja anomije značilen za Durkheima, pa
je npr. za Mertona5 značilno razumevanje iz mikrovidika.6 Podobno tudi
Riesman anomičnost pojmuje kot psihološko dimenzijo posameznika.7
Skratka, anomijo se lahko v okviru raziskav opazuje tudi kot potezo, kjer
posameznik dojema stvarnost kot takšno, kjer družbena pravila veljajo oz.
ne veljajo, kjer se na njih lahko opre, ali pa ne. Pojem je v zadnjih desetle-
tjih doživel predrugačenje iz teoretičnega v operacionalen konstrukt, ope-
1 T. Bjarnason, Anomie Among European Adolescents: Conceptual and Empirical Clarification
of a Multilevel Sociological Concept, Sociological Forum (2009), št. 1.
2 E. Durkheim, Le suicide, Alcan, Paris 1897.
3 P. Besnard, The Americanization of Anomie at Harvard, Classical Tradition in Sociology: The
American Tradition (1997), št. 2.
4 R. Boudon, F. Bourricaud, A critical dictionary of sociology, Routledge, London 2003.
5 R. K. Merton, Social theory and social structure; toward the codification of theory and research,
The Free Press, Glencoe 1949.
6 R. Boudon, F. Bourricaud, A critical dictionary of sociology, Routledge, London 2003.
7 D. Riesman, R. Denney, N. Glazer, The lonely crowd: a study of the changing American charac-
ter, Yale University Press, New Haven 1950.
