Page 75 - Sergej Flere (ur.), Kdo je uspešen v slovenskih šolah?, Digitalna knjižnica, Dissertationes 9
P. 75
gej Flere
Odtujenost in šolska
uspešnost
Iz preteklih raziskav o povezanosti med odtujenostjo in šolsko uspešno-
stjo izhaja, da je med konstruktoma negativna povezanost. Koncept
»odtujitve« je eden najbolj znanih družboslovnih konceptov, ki ga je (sle-
deč filozofske avtoritete) uvedel Marx.1 Pri Marxu ima odtujitev še roman-
tični pridih: nakazuje na razmere, kjer so delo in druge človekove dejav-
nosti njemu vsiljene, niso pristen izraz njegovih domnevnih pristnih, in-
trinzičnih, ustvarjalnih potreb po delovni uveljavitvi. Človek sebe v življe-
nju ne uresničuje, uresničujejo se pa dejavnosti, ki so njemu tuje, in ‚uresni-
čuje‘ se on sam na način, ki je v nasprotju z njegovim ‚bistvom‘. Po Marxu
do tega prihaja zaradi delitve dela (človek je prisiljen izvajati samo eno de-
javnost), zlasti pa zaradi lastninskih razmerij, kjer so sredstva dela odvzeta
proizvajalcu, in končno, ker so izdelki namenjeni trgu.
Vendar je socialnopsihološka uporaba tega koncepta nekoliko drugačna,
brez teoretičnih in vrednotnih predpostavk prisotnih pri Marxu. V svo-
jem povzetku in pregledu te problematike Seeman, čeprav se zopet skli-
cuje na Marxa, odtujitev pojmuje kot: (1) odsotnost osebnega obvladova-
nja razmer; (2) družbeno osamo v nasprotju z vključenostjo v skupnost; (3)
odsotnost pristnega angažmaja pri delu; (4) odsotnost družbenega reda,
ki temelji na soglasju ter zaupanju; (5) odsotnost pomenljivosti (negoto-
vost in nepredvidljivost); ter (6) odsotnost skupnih vrednost (kulturna
odtujitev).2 Seeman je s tem prevedel Marxov socialno filozofski koncept
1 K. Marx, F. Engels, Temeljna izdaja, Delavska enotnost, Ljubljana 1985.
2 M. Seeman, Alienation and Anomie, v: J. P. Robinson, P. R. Shaver, L. S. Wrightsman (ur.), Me-
asures of Personality and Social Psychological Attitudes, Academic Press, London 1990.
Odtujenost in šolska
uspešnost
Iz preteklih raziskav o povezanosti med odtujenostjo in šolsko uspešno-
stjo izhaja, da je med konstruktoma negativna povezanost. Koncept
»odtujitve« je eden najbolj znanih družboslovnih konceptov, ki ga je (sle-
deč filozofske avtoritete) uvedel Marx.1 Pri Marxu ima odtujitev še roman-
tični pridih: nakazuje na razmere, kjer so delo in druge človekove dejav-
nosti njemu vsiljene, niso pristen izraz njegovih domnevnih pristnih, in-
trinzičnih, ustvarjalnih potreb po delovni uveljavitvi. Človek sebe v življe-
nju ne uresničuje, uresničujejo se pa dejavnosti, ki so njemu tuje, in ‚uresni-
čuje‘ se on sam na način, ki je v nasprotju z njegovim ‚bistvom‘. Po Marxu
do tega prihaja zaradi delitve dela (človek je prisiljen izvajati samo eno de-
javnost), zlasti pa zaradi lastninskih razmerij, kjer so sredstva dela odvzeta
proizvajalcu, in končno, ker so izdelki namenjeni trgu.
Vendar je socialnopsihološka uporaba tega koncepta nekoliko drugačna,
brez teoretičnih in vrednotnih predpostavk prisotnih pri Marxu. V svo-
jem povzetku in pregledu te problematike Seeman, čeprav se zopet skli-
cuje na Marxa, odtujitev pojmuje kot: (1) odsotnost osebnega obvladova-
nja razmer; (2) družbeno osamo v nasprotju z vključenostjo v skupnost; (3)
odsotnost pristnega angažmaja pri delu; (4) odsotnost družbenega reda,
ki temelji na soglasju ter zaupanju; (5) odsotnost pomenljivosti (negoto-
vost in nepredvidljivost); ter (6) odsotnost skupnih vrednost (kulturna
odtujitev).2 Seeman je s tem prevedel Marxov socialno filozofski koncept
1 K. Marx, F. Engels, Temeljna izdaja, Delavska enotnost, Ljubljana 1985.
2 M. Seeman, Alienation and Anomie, v: J. P. Robinson, P. R. Shaver, L. S. Wrightsman (ur.), Me-
asures of Personality and Social Psychological Attitudes, Academic Press, London 1990.
