Page 173 - Igor Ž. Žagar, Jezikanja. Druga, jubilejno-pomladanska izdaja. Digitalna knjižnica, Documenta 1
P. 173
lažne aposiopeze (komentar, češ da je »vsak komentar
odveč«). Prinašajo pa – nič drugega kakor corpus delicti.
Eminentno dokazujejo, da je diskurz TV novinarstva doka-
zovalni govor.
Potemtakem ne sme presenetiti, če po eliminaciji navide-
zne izjeme zapišemo: televizijska slika v slehernem trenutku
katere koli govorne oddaje predpostavlja govor, na katerega
se obeša kot njegov dodatek. In principio erat verbum.
Kaj torej vidimo na ekranu? Kar nam kaže ... beseda? Ali
naj tako komprimiramo sivo pravilo TV novinarstva, da sli-
ka kaže, o čem trenutno teče beseda? Tako preprosto je vi-
deti, pa tako preprosto pač ni.
Zunanji minister prijateljske dežele pride v goste k do-
mačemu zunanjemu ministru. O tem nam pripoveduje
novinar(ka), medtem ko gledamo posnetke pozdravljanja,
pogovarjanja, cvetja in dekoracije, menjave bližjih in bolj
oddaljenih planov obeh govorcev, ki v zmontiranem po-
snetku, ki ga gledamo, izustita stavek ali dva v TV mikro-
fon, tisti, ki pravkar govori, pa je za gledalca identificiran še
z zapisom njegovega imena na ekranu. V tem zgledu nasto-
pa TV slika v svoji avtentifikacijski funkciji – potrjuje, da se
je dogodek, o katerem govori novinarski prispevek, zgodil,
in to tako, kot kaže slika – brez opaznih težav. Kaj pa, ka-
dar prispevek govori, denimo, o povišanju plač upokojen-
cem ali štipendij študentom, kamera pa v prvem primeru za-
sleduje po ulicah in parkih Ljubljane starčke in starke posa-
mez ali združema, v drugem pa zalezuje pred fakulteto mla-
deniče in mladenke? Ali pa, kadar novinar o ukrepu mini-
strstva za resnico pripoveduje tako, da se postavi pod napis
na vratih stavbe, kjer piše, da je v tej stavbi ministrstvo za re-
snico? V prvem zgledu »vidimo« »upokojence« ali »štu-
dente« izključno tedaj in toliko, kadar in kolikor beremo
TV sliko že s stališča: če novinar pravi x, medtem ko gleda-
mo y, tedaj y ne more pomeniti drugega kot x, sicer ni nobe-
odveč«). Prinašajo pa – nič drugega kakor corpus delicti.
Eminentno dokazujejo, da je diskurz TV novinarstva doka-
zovalni govor.
Potemtakem ne sme presenetiti, če po eliminaciji navide-
zne izjeme zapišemo: televizijska slika v slehernem trenutku
katere koli govorne oddaje predpostavlja govor, na katerega
se obeša kot njegov dodatek. In principio erat verbum.
Kaj torej vidimo na ekranu? Kar nam kaže ... beseda? Ali
naj tako komprimiramo sivo pravilo TV novinarstva, da sli-
ka kaže, o čem trenutno teče beseda? Tako preprosto je vi-
deti, pa tako preprosto pač ni.
Zunanji minister prijateljske dežele pride v goste k do-
mačemu zunanjemu ministru. O tem nam pripoveduje
novinar(ka), medtem ko gledamo posnetke pozdravljanja,
pogovarjanja, cvetja in dekoracije, menjave bližjih in bolj
oddaljenih planov obeh govorcev, ki v zmontiranem po-
snetku, ki ga gledamo, izustita stavek ali dva v TV mikro-
fon, tisti, ki pravkar govori, pa je za gledalca identificiran še
z zapisom njegovega imena na ekranu. V tem zgledu nasto-
pa TV slika v svoji avtentifikacijski funkciji – potrjuje, da se
je dogodek, o katerem govori novinarski prispevek, zgodil,
in to tako, kot kaže slika – brez opaznih težav. Kaj pa, ka-
dar prispevek govori, denimo, o povišanju plač upokojen-
cem ali štipendij študentom, kamera pa v prvem primeru za-
sleduje po ulicah in parkih Ljubljane starčke in starke posa-
mez ali združema, v drugem pa zalezuje pred fakulteto mla-
deniče in mladenke? Ali pa, kadar novinar o ukrepu mini-
strstva za resnico pripoveduje tako, da se postavi pod napis
na vratih stavbe, kjer piše, da je v tej stavbi ministrstvo za re-
snico? V prvem zgledu »vidimo« »upokojence« ali »štu-
dente« izključno tedaj in toliko, kadar in kolikor beremo
TV sliko že s stališča: če novinar pravi x, medtem ko gleda-
mo y, tedaj y ne more pomeniti drugega kot x, sicer ni nobe-
