Page 169 - Igor Ž. Žagar, Jezikanja. Druga, jubilejno-pomladanska izdaja. Digitalna knjižnica, Documenta 1
P. 169
onovljivo drugače
Studio City komentarja ni objavil
23. X. 1992
Dober večer!
Danes sem sicer nameraval govoriti o novi vseljudski hranilnici z imenom Dairy Que-
en, Demokratski stranki in njunima gesloma, pa mi duša ne da, da ne bi malce pojamral.
Zato bom kratek, zagrenjen in verjetno malce razočaran.
Gre pa za tole: ste se že kdaj vprašali, zakaj hudiča gledate oddajo, ki se ji pravi Studio
City? Če se še niste, bi se vsekakor morali, če pa ste se že, ste to prav gotovo storili z razlo-
gom. Tudi sam se namreč vedno pogosteje sprašujem, zakaj sploh (še) sodelujem pri nje-
nem nastajanju.
Kaj naj si človek namreč misli o oddaji, katere koncept želi biti urban, mesten, potem
pa mu kar 40 – od razpoložljivih 60 – minut razlagajo, kaj vse da se da storiti z BMX-om
in kako zelo je to cool. Ne da bi imel kaj proti BMX-om, ali bi jih ne imel za nekaj urba-
nega, nasprotno, vendar pa takšen koncept – če o konceptu sploh lahko govorimo – nima
prav nič opraviti s konceptom urbane televizije, zmerno inteligenten gledalec pa bo na
podlagi takšne oddaje resignirano sklenil, da ima redaktor oz. urednik težave s sodelavci.
In kaj naj si človek misli, če kar polovico oddaje zasede t. i. Studio Moda, sicer sesta-
vljen iz več podstudiov, ki dobršen del svojega časa zasedejo z najavnimi in odjavnimi špi-
cami, po tem, kaj se med njimi znajde, pa ni povsem jasno, kaj najavljajo in kaj odjavljajo.
In če se čudite, da je interior decorating naenkrat del mode, imate povsem prav: redaktor je
s tem izpričal bodisi svojo nekompetentnost bodisi popolno indiferentnost do tega, kar se
mu valja v programu.
Pa to na žalost še ni vse. Le kaj naj si človek misli, če se mora v oddaji, ki hoče biti urba-
na, skoraj 10 minut »zabavati« z nekakšno nagradno igro napovedovanja rezultatov v na-
Studio City komentarja ni objavil
23. X. 1992
Dober večer!
Danes sem sicer nameraval govoriti o novi vseljudski hranilnici z imenom Dairy Que-
en, Demokratski stranki in njunima gesloma, pa mi duša ne da, da ne bi malce pojamral.
Zato bom kratek, zagrenjen in verjetno malce razočaran.
Gre pa za tole: ste se že kdaj vprašali, zakaj hudiča gledate oddajo, ki se ji pravi Studio
City? Če se še niste, bi se vsekakor morali, če pa ste se že, ste to prav gotovo storili z razlo-
gom. Tudi sam se namreč vedno pogosteje sprašujem, zakaj sploh (še) sodelujem pri nje-
nem nastajanju.
Kaj naj si človek namreč misli o oddaji, katere koncept želi biti urban, mesten, potem
pa mu kar 40 – od razpoložljivih 60 – minut razlagajo, kaj vse da se da storiti z BMX-om
in kako zelo je to cool. Ne da bi imel kaj proti BMX-om, ali bi jih ne imel za nekaj urba-
nega, nasprotno, vendar pa takšen koncept – če o konceptu sploh lahko govorimo – nima
prav nič opraviti s konceptom urbane televizije, zmerno inteligenten gledalec pa bo na
podlagi takšne oddaje resignirano sklenil, da ima redaktor oz. urednik težave s sodelavci.
In kaj naj si človek misli, če kar polovico oddaje zasede t. i. Studio Moda, sicer sesta-
vljen iz več podstudiov, ki dobršen del svojega časa zasedejo z najavnimi in odjavnimi špi-
cami, po tem, kaj se med njimi znajde, pa ni povsem jasno, kaj najavljajo in kaj odjavljajo.
In če se čudite, da je interior decorating naenkrat del mode, imate povsem prav: redaktor je
s tem izpričal bodisi svojo nekompetentnost bodisi popolno indiferentnost do tega, kar se
mu valja v programu.
Pa to na žalost še ni vse. Le kaj naj si človek misli, če se mora v oddaji, ki hoče biti urba-
na, skoraj 10 minut »zabavati« z nekakšno nagradno igro napovedovanja rezultatov v na-
