Page 171 - Igor Ž. Žagar, Jezikanja. Druga, jubilejno-pomladanska izdaja. Digitalna knjižnica, Documenta 1
P. 171
ndiks k
televizijskemu
komentarju
Če se vprašamo, kako je s televizijskim komentarjem, je to vendar malce bolj vzpodbu-
dno, kot če bi kanili odgovarjati, kaj televizijski komentar je. Če bi se namreč lotili slednje-
ga vprašanja, bi nas na koncu pripeljalo do prvega, in to po obeh možnih poteh: ali bi se
znašli sredi tipologije novinarskih prijemov, kjer bi bil trotelziher specifikum TV komen-
tarja, da je komentar po televiziji, ali pa bi v tipologiji televizijskih diskurzov pri TV no-
vinarjenju naleteli na komentar, kolikor se kot novinarski prijem loči od poročila, repor-
taže itn.; v obeh primerih bi prišli do vprašanja, kakšne so posledice tega, da komentarja
na TV pač ne beremo, saj ga poslušamo, hkrati pa komentatorja in komentiranje gledamo
(naša tema so torej komentarji, kjer komentatorji nastopajo pred TV občinstvom, kakor,
denimo, Janez Stanič, Jurij Gustinčič, Jože Hudeček v večernih dnevnikih TV Sloveni-
ja, ne pa pregledi in prognostike novinarjev, ob katerih gledamo arhivske posnetke, ki do-
mnevno kažejo, o čem novinar govori – te vrste so pogosto prispevki Zorana Medveda).
Takoj smo in medias res, pri razmerju med sliko in govorom (tudi sliko in glasom ter
»simulakrom« in zapisom) na TV. Naj delajo na radiu, pri TV ali pri časopisu, se novinar-
ji ne glede na siceršnje medsebojne razlike spontano strinjajo: prednost televizijske informa-
cije je, da pokaže. Tu vzkliknete: topoumnost! Tavtologijo prodajajo za definicijo! Za pred-
nost TV ponujajo kratko malo to, da je TV. Enako upravičeno bi bilo razglasiti za informa-
tivno prednost vsakega informativnega medija kar njegovo specifičnost – tako bi bila »pi-
sava« zaslužna za prednost časopisa, da se je k črki informacije mogoče poljubno vračati in
o njej presoditi, ne pa da sprejemnik sporočila ostaja suženj bežnega sprotnega vtisa?
Slepo zaupanje novinarske srenje v informativni sijaj TV slike seveda ne more biti po-
sledica nekakšnega kolektivnega napačnega sklepanja. Gre za raison d'être njihovega sta-
televizijskemu
komentarju
Če se vprašamo, kako je s televizijskim komentarjem, je to vendar malce bolj vzpodbu-
dno, kot če bi kanili odgovarjati, kaj televizijski komentar je. Če bi se namreč lotili slednje-
ga vprašanja, bi nas na koncu pripeljalo do prvega, in to po obeh možnih poteh: ali bi se
znašli sredi tipologije novinarskih prijemov, kjer bi bil trotelziher specifikum TV komen-
tarja, da je komentar po televiziji, ali pa bi v tipologiji televizijskih diskurzov pri TV no-
vinarjenju naleteli na komentar, kolikor se kot novinarski prijem loči od poročila, repor-
taže itn.; v obeh primerih bi prišli do vprašanja, kakšne so posledice tega, da komentarja
na TV pač ne beremo, saj ga poslušamo, hkrati pa komentatorja in komentiranje gledamo
(naša tema so torej komentarji, kjer komentatorji nastopajo pred TV občinstvom, kakor,
denimo, Janez Stanič, Jurij Gustinčič, Jože Hudeček v večernih dnevnikih TV Sloveni-
ja, ne pa pregledi in prognostike novinarjev, ob katerih gledamo arhivske posnetke, ki do-
mnevno kažejo, o čem novinar govori – te vrste so pogosto prispevki Zorana Medveda).
Takoj smo in medias res, pri razmerju med sliko in govorom (tudi sliko in glasom ter
»simulakrom« in zapisom) na TV. Naj delajo na radiu, pri TV ali pri časopisu, se novinar-
ji ne glede na siceršnje medsebojne razlike spontano strinjajo: prednost televizijske informa-
cije je, da pokaže. Tu vzkliknete: topoumnost! Tavtologijo prodajajo za definicijo! Za pred-
nost TV ponujajo kratko malo to, da je TV. Enako upravičeno bi bilo razglasiti za informa-
tivno prednost vsakega informativnega medija kar njegovo specifičnost – tako bi bila »pi-
sava« zaslužna za prednost časopisa, da se je k črki informacije mogoče poljubno vračati in
o njej presoditi, ne pa da sprejemnik sporočila ostaja suženj bežnega sprotnega vtisa?
Slepo zaupanje novinarske srenje v informativni sijaj TV slike seveda ne more biti po-
sledica nekakšnega kolektivnega napačnega sklepanja. Gre za raison d'être njihovega sta-
