Page 176 - Igor Ž. Žagar, Jezikanja. Druga, jubilejno-pomladanska izdaja. Digitalna knjižnica, Documenta 1
P. 176
ne gibe, za nas neslišno šepetanje ali grimase, ki jih ni mogo-
če zanesljivo dešifrirati, potne srage, barvo kravate, puder, škripa-
nje naslonjačev ... Spet nekoliko drugače delujejo televizijske po-
dobe solo govorcev, kakršni so studijski voditelji oddaj, sestavlje-
nih iz več različnih prispevkov, napovedovalke in napovedovalci
sporeda in podobne figure. To so uradni nagovarjalci gledalcev v
imenu TV kot institucije, zato so z vso svojo pojavo – glasom in
stasom, obleko in frizuro – prenašalci Sporočila. Njihov simbol-
ni mandat ni avtonomen in partikularen, kakor posebna strokov-
na usposobljenost ali gledalcem znana igralska slava udeležencev
TV razgovorov; uradni nagovarjalci scela zastopajo TV kot no-
silci solidnega in zaupanje zbujajočega izgleda in glasu, ki bosta
nemoteno – studio je prazen, voditelj ali napovedovalka zapolni-
ta zaslon – prenesla sporočilo kot nekaj, kar jima je bilo zaupano,
da izročita gledalcu.
Televizija ima že od zdavnaj izdelane in diferencirane prije-
me, kako izkoristiti značilnost, da govorec na TV – seveda, če ga
med njegovim govorjenjem (vsaj nekaj časa) vidimo – nujno na-
stopa, pa če mu je to všeč ali ne. Komentator je v koncepciji, kakr-
šno gojijo pri Dnevniku TV Slovenija (in je prav taka kot v Zeit
im Bild avstrijske TV), pišoči strokovnjak za svoje področje, ki
večkrat nastopi v Dnevniku in je torej njegovim gledalcem znana
avtoriteta; v oddaji nastopi v trenutku, ki je dramatsko načrtovan
in podprt vsaj z voditeljevo napovedjo, po možnosti pa še z novi-
narskim poročilom v vlogi dogodkovnega povoda za komentar;
praviloma ima na voljo toliko časa kot poročevalec o razmero-
ma pomembnem dogodku (okoli dve minuti), med govorjenjem
pa ga kamera praviloma nepremično motri iz spoštljive razdalje.
V tej koncepciji je govor komentatorja v studiu vrhunec dnev-
niškega govora. Reprezentira točko, kjer novinarski diskurz pre-
seže samega sebe in se iz obrokov poročanja o preteklem zbere v
sinoptično presojo, katere senca naj bi padla v prihodnost in tako
osmislila ter usmerila poročanje. Drugi možni privilegirani raz-
gled komentatorja v TVD je od zgoraj: vrednotenje, opozar-
če zanesljivo dešifrirati, potne srage, barvo kravate, puder, škripa-
nje naslonjačev ... Spet nekoliko drugače delujejo televizijske po-
dobe solo govorcev, kakršni so studijski voditelji oddaj, sestavlje-
nih iz več različnih prispevkov, napovedovalke in napovedovalci
sporeda in podobne figure. To so uradni nagovarjalci gledalcev v
imenu TV kot institucije, zato so z vso svojo pojavo – glasom in
stasom, obleko in frizuro – prenašalci Sporočila. Njihov simbol-
ni mandat ni avtonomen in partikularen, kakor posebna strokov-
na usposobljenost ali gledalcem znana igralska slava udeležencev
TV razgovorov; uradni nagovarjalci scela zastopajo TV kot no-
silci solidnega in zaupanje zbujajočega izgleda in glasu, ki bosta
nemoteno – studio je prazen, voditelj ali napovedovalka zapolni-
ta zaslon – prenesla sporočilo kot nekaj, kar jima je bilo zaupano,
da izročita gledalcu.
Televizija ima že od zdavnaj izdelane in diferencirane prije-
me, kako izkoristiti značilnost, da govorec na TV – seveda, če ga
med njegovim govorjenjem (vsaj nekaj časa) vidimo – nujno na-
stopa, pa če mu je to všeč ali ne. Komentator je v koncepciji, kakr-
šno gojijo pri Dnevniku TV Slovenija (in je prav taka kot v Zeit
im Bild avstrijske TV), pišoči strokovnjak za svoje področje, ki
večkrat nastopi v Dnevniku in je torej njegovim gledalcem znana
avtoriteta; v oddaji nastopi v trenutku, ki je dramatsko načrtovan
in podprt vsaj z voditeljevo napovedjo, po možnosti pa še z novi-
narskim poročilom v vlogi dogodkovnega povoda za komentar;
praviloma ima na voljo toliko časa kot poročevalec o razmero-
ma pomembnem dogodku (okoli dve minuti), med govorjenjem
pa ga kamera praviloma nepremično motri iz spoštljive razdalje.
V tej koncepciji je govor komentatorja v studiu vrhunec dnev-
niškega govora. Reprezentira točko, kjer novinarski diskurz pre-
seže samega sebe in se iz obrokov poročanja o preteklem zbere v
sinoptično presojo, katere senca naj bi padla v prihodnost in tako
osmislila ter usmerila poročanje. Drugi možni privilegirani raz-
gled komentatorja v TVD je od zgoraj: vrednotenje, opozar-
