Page 172 - Igor Ž. Žagar, Jezikanja. Druga, jubilejno-pomladanska izdaja. Digitalna knjižnica, Documenta 1
P. 172
O tem se prepričamo, če se vprašamo, kako bi novinarji
sami pojasnili domnevno prednost televizijske informacije,
da pokaže? Zelo preprosto bi nam odgovorili: novinarjeva
beseda o dogodku kvečjemu govori (piše), TV aparatura pa
dogodek posname, registrira ga, kot se reče, »v živo«, v nje-
govi materialnosti, da ga vidimo in slišimo, kakor ga je doži-
vela, videla in slišala TV ekipa na kraju samem.
Na kraju sporočila vznikne Dejstvo (ali Stvar sama, če
hočete), opis je imaginarno nadomeščen ali dopolnjen z do-
godkom, referens novinarskega diskurza se je prikazal na
kraju, od koder za gledalca izvira TV novinarski diskurz
– na zaslonu. TV slika ima v novinarski fantazmi magič-
no moč, da realizira novinarski diskurz . Na ta način do-
polni ali zapolni težnjo »objektivnega« poročanja, da bi se
v asimptoti poročilo »zlilo« z dogodkom kot svojo realno
predlogo. »Prednost TV informacije, da pokaže« tako raz-
kriva bistveno značilnost novinarske poklicne ideologije, o
razmerju med sliko in besedo na TV pa neposredno ne pove
ničesar.
Utopični točki slike, ki bi »povedala vse« in bi ob njej
umolknil vsaj za hip sleherni možni komentar, se televizij-
ske informativne oddaje približajo edino takrat, kadar ka-
žejo divjanje stihije: vojne grozote, poplavne vode, razdeja-
nje po potresu ... A še v teh primerih nam povedo, da se ko-
mentarju odrekajo, češ da je odveč, tako da so, presenetljivo,
ti redki trenutki domnevne popolne suverenosti in neposre-
dne sporočilnosti TV podobe trenutki čiste retorike. Podobe
lahko »brez besed« sporočajo le tisto, kar »vsi vemo« in ob
čemer »enako čutimo«, kjer se torej z imaginarno identifi-
kacijo pred Grožnjo konstituiramo kot ideološka skupnost
in je bilo »vse rečeno« že vnaprej, z materialno težo naše-
ga ideološkega izročila, ki ga evocirajo »samoumevne« po-
dobe. Te podobe pridejo na vrsto v privilegiranih trenutkih
govornih oddaj kot aposiopeze (zamolki) ali – praviloma –
sami pojasnili domnevno prednost televizijske informacije,
da pokaže? Zelo preprosto bi nam odgovorili: novinarjeva
beseda o dogodku kvečjemu govori (piše), TV aparatura pa
dogodek posname, registrira ga, kot se reče, »v živo«, v nje-
govi materialnosti, da ga vidimo in slišimo, kakor ga je doži-
vela, videla in slišala TV ekipa na kraju samem.
Na kraju sporočila vznikne Dejstvo (ali Stvar sama, če
hočete), opis je imaginarno nadomeščen ali dopolnjen z do-
godkom, referens novinarskega diskurza se je prikazal na
kraju, od koder za gledalca izvira TV novinarski diskurz
– na zaslonu. TV slika ima v novinarski fantazmi magič-
no moč, da realizira novinarski diskurz . Na ta način do-
polni ali zapolni težnjo »objektivnega« poročanja, da bi se
v asimptoti poročilo »zlilo« z dogodkom kot svojo realno
predlogo. »Prednost TV informacije, da pokaže« tako raz-
kriva bistveno značilnost novinarske poklicne ideologije, o
razmerju med sliko in besedo na TV pa neposredno ne pove
ničesar.
Utopični točki slike, ki bi »povedala vse« in bi ob njej
umolknil vsaj za hip sleherni možni komentar, se televizij-
ske informativne oddaje približajo edino takrat, kadar ka-
žejo divjanje stihije: vojne grozote, poplavne vode, razdeja-
nje po potresu ... A še v teh primerih nam povedo, da se ko-
mentarju odrekajo, češ da je odveč, tako da so, presenetljivo,
ti redki trenutki domnevne popolne suverenosti in neposre-
dne sporočilnosti TV podobe trenutki čiste retorike. Podobe
lahko »brez besed« sporočajo le tisto, kar »vsi vemo« in ob
čemer »enako čutimo«, kjer se torej z imaginarno identifi-
kacijo pred Grožnjo konstituiramo kot ideološka skupnost
in je bilo »vse rečeno« že vnaprej, z materialno težo naše-
ga ideološkega izročila, ki ga evocirajo »samoumevne« po-
dobe. Te podobe pridejo na vrsto v privilegiranih trenutkih
govornih oddaj kot aposiopeze (zamolki) ali – praviloma –
