Page 174 - Igor Ž. Žagar, Jezikanja. Druga, jubilejno-pomladanska izdaja. Digitalna knjižnica, Documenta 1
P. 174
a razloga, zakaj zaslon kaže prav y. Vladni ukrep ni telegeni-
čen; vizualizabilen bi bil kvečjemu kot veliki plan besedila ukre-
pa v Uradnem listu. Avtentifikacija tu ni dokumentiranje dogod-
ka s kamero, pač pa poljubna in groba vizualizacija figur iz novi-
narjevega besedila. Naključni pasanti so reducirani na status vi-
zualnih označevalnih dvojnikov za figure, omenjene v novinar-
jevem besedilu. Postopek je analogen delu sanj, a rezultat ni oni-
ričen, ker so figure, ki zasedejo posnete mimoidoče, razosebljeni
splošni pojmi: »študent nasploh« je na TV ekranu tudi mesar-
ski pomočnik, ki je slučajno šel mimo filofaksa. V drugem zgle-
du je videz povezave med besedo in sliko dosežen kar s podvoji-
tvijo besed iz novinarjevega besedila v napisu na fasadi stavbe, iz-
pred katere novinar nagovarja TV gledalca. Postopki avtentifika-
cije se ob natančnejšem pogledu izkazujejo za retorične postopke
ponavljanja in amplificiranja povedanega v vizualni »spremlja-
vi« k novinarskemu govoru na televiziji. (Zelo pogosto nam tisti
hip, ko novinar omeni znano osebnost, TVS pokaže za sekundo
doprsni portret omenjenega.)
Srečanje ministrov je utečena ceremonija, komunikacijsko
dejanje, ki je kot tako »telegenično«, saj njegova vnanja podoba
in zarotitveni obrazci udeležencev sodijo skupaj po izročilu; TV
to izročilno sopripadnost vzame kot dano in jo skrajšano povza-
me in citira. Vladni ukrepi nimajo privilegija, da bi bili struktu-
rirani kot model dramskega dogajanja, a kot vsak drugi dogodek,
transformiran skoz novinarski diskurz, so vladni ukrepi »narati-
vizirani«: o njih se govori glede na njihove vzroke in učinke, zgo-
dovinske in družbene razsežnosti, so delčki kompleksnega, spre-
menljivega, a vztrajnega pripovedovanja. Od tod možnosti dra-
matizacije in uprizarjanja: poiskati je treba individualnega štu-
denta kot »subjekta učinkov ukrepa« in mu dati, da sam pove
kameri in mikrofonu, kako se ga zadeva tiče.
Taka različica televizijske rešitve problema »netelegenične«
vesti se nam zdi »bolj televizijska«, ker besedilo vnaprej konci-
pira kot dramsko besedilo z vračunano uprizoritvijo. Zdaj
čen; vizualizabilen bi bil kvečjemu kot veliki plan besedila ukre-
pa v Uradnem listu. Avtentifikacija tu ni dokumentiranje dogod-
ka s kamero, pač pa poljubna in groba vizualizacija figur iz novi-
narjevega besedila. Naključni pasanti so reducirani na status vi-
zualnih označevalnih dvojnikov za figure, omenjene v novinar-
jevem besedilu. Postopek je analogen delu sanj, a rezultat ni oni-
ričen, ker so figure, ki zasedejo posnete mimoidoče, razosebljeni
splošni pojmi: »študent nasploh« je na TV ekranu tudi mesar-
ski pomočnik, ki je slučajno šel mimo filofaksa. V drugem zgle-
du je videz povezave med besedo in sliko dosežen kar s podvoji-
tvijo besed iz novinarjevega besedila v napisu na fasadi stavbe, iz-
pred katere novinar nagovarja TV gledalca. Postopki avtentifika-
cije se ob natančnejšem pogledu izkazujejo za retorične postopke
ponavljanja in amplificiranja povedanega v vizualni »spremlja-
vi« k novinarskemu govoru na televiziji. (Zelo pogosto nam tisti
hip, ko novinar omeni znano osebnost, TVS pokaže za sekundo
doprsni portret omenjenega.)
Srečanje ministrov je utečena ceremonija, komunikacijsko
dejanje, ki je kot tako »telegenično«, saj njegova vnanja podoba
in zarotitveni obrazci udeležencev sodijo skupaj po izročilu; TV
to izročilno sopripadnost vzame kot dano in jo skrajšano povza-
me in citira. Vladni ukrepi nimajo privilegija, da bi bili struktu-
rirani kot model dramskega dogajanja, a kot vsak drugi dogodek,
transformiran skoz novinarski diskurz, so vladni ukrepi »narati-
vizirani«: o njih se govori glede na njihove vzroke in učinke, zgo-
dovinske in družbene razsežnosti, so delčki kompleksnega, spre-
menljivega, a vztrajnega pripovedovanja. Od tod možnosti dra-
matizacije in uprizarjanja: poiskati je treba individualnega štu-
denta kot »subjekta učinkov ukrepa« in mu dati, da sam pove
kameri in mikrofonu, kako se ga zadeva tiče.
Taka različica televizijske rešitve problema »netelegenične«
vesti se nam zdi »bolj televizijska«, ker besedilo vnaprej konci-
pira kot dramsko besedilo z vračunano uprizoritvijo. Zdaj
