Page 178 - Igor Ž. Žagar, Jezikanja. Druga, jubilejno-pomladanska izdaja. Digitalna knjižnica, Documenta 1
P. 178
Ponavljanje oddaj pa je princip televizije in ponovljivost je na-
čin bivanja TV produktov. Med modusi ponavljanja je najpogo-
stejša variacija: sem ne sodijo le epizodne nadaljevanke (in v ne-
kem smislu celo nanizanke), pač pa tudi poročila, kvizi, sploh vse
tako imenovane »redne oddaje«. Šele variiranje naredi oddajo
skoz variacije in permutacije za to, kar je. In če je Studio City (že
z anglo imenom) variiral in permutiral skupek variacij in permu-
tacij, ki jim je bilo skupno, da so sredi mesta najdevale tisto tuje
nasproti siceršnji domačnosti TVS, je Jezikovno slepo črevo v ta
kontekst potujevalo tisto, kar je bilo v vsakodnevnem blebetu ne-
opaženo prav zaradi svoje navadnosti.
Ta dvojna premaknjenost je narekovala premaknjenost v na-
činu predstavitve: govor – ki je, ponovimo, po definiciji prehi-
ter, če na TV karkoli pojasnjuje – je bil hiter, hlasten, zavzet, vča-
sih privoščljiv do predmeta, nikoli pa zlovoljen do nagovorjene-
ga gledalca. Komentatorjeve kretnje so bile živahne, kamera pa
se mu je približala bistveno bolj, kot bi veljalo za dostojno v TV
Dnevniku. Efekt tega ni le bolj živ nastop od onega v navadi pri
komentatorjih, pač pa tudi padec virtualne distance med govor-
cem in njegovo besedo ter med njegovim nastopom in gledalče-
vim gledanjem. Govorec je vštet med televizijske učinke svojega
govorjenja, gledalec pa ga mora – no, ne ravno požreti s kožo in
kostmi, pač pa raje popiti skupaj s cappuccinom, o katerem poje
glasbena spremljava rubrike.
Besedilo vsakega komentarja je bilo zračno, prav nič prenatr-
pano; niti izrazje niti stavki niso oteževali razumevanja. A sam
format je tolikanj stisnjen, da poante ni mogoče povedati dva-
krat. In, kar je usodno, gledalec oddaje se ne more vrniti k zamu-
jenemu. Lahko pa gleda naslednjo oddajo. In še naslednjo. Tam
bo slišal in videl variacijo. Ker je sprotno razumevanje tehnično
nemožno, je treba računati s tem, da bo veni sami oddaji ostalo
nedopolnjeno in da se bo z gledanjem variacij razumevanje vzpo-
stavilo v nekakšni retrospektivi. Navzočnost komentatorja se do-
daja hkrati kot obljuba možnega razumevanja – vemo, da bo na-
čin bivanja TV produktov. Med modusi ponavljanja je najpogo-
stejša variacija: sem ne sodijo le epizodne nadaljevanke (in v ne-
kem smislu celo nanizanke), pač pa tudi poročila, kvizi, sploh vse
tako imenovane »redne oddaje«. Šele variiranje naredi oddajo
skoz variacije in permutacije za to, kar je. In če je Studio City (že
z anglo imenom) variiral in permutiral skupek variacij in permu-
tacij, ki jim je bilo skupno, da so sredi mesta najdevale tisto tuje
nasproti siceršnji domačnosti TVS, je Jezikovno slepo črevo v ta
kontekst potujevalo tisto, kar je bilo v vsakodnevnem blebetu ne-
opaženo prav zaradi svoje navadnosti.
Ta dvojna premaknjenost je narekovala premaknjenost v na-
činu predstavitve: govor – ki je, ponovimo, po definiciji prehi-
ter, če na TV karkoli pojasnjuje – je bil hiter, hlasten, zavzet, vča-
sih privoščljiv do predmeta, nikoli pa zlovoljen do nagovorjene-
ga gledalca. Komentatorjeve kretnje so bile živahne, kamera pa
se mu je približala bistveno bolj, kot bi veljalo za dostojno v TV
Dnevniku. Efekt tega ni le bolj živ nastop od onega v navadi pri
komentatorjih, pač pa tudi padec virtualne distance med govor-
cem in njegovo besedo ter med njegovim nastopom in gledalče-
vim gledanjem. Govorec je vštet med televizijske učinke svojega
govorjenja, gledalec pa ga mora – no, ne ravno požreti s kožo in
kostmi, pač pa raje popiti skupaj s cappuccinom, o katerem poje
glasbena spremljava rubrike.
Besedilo vsakega komentarja je bilo zračno, prav nič prenatr-
pano; niti izrazje niti stavki niso oteževali razumevanja. A sam
format je tolikanj stisnjen, da poante ni mogoče povedati dva-
krat. In, kar je usodno, gledalec oddaje se ne more vrniti k zamu-
jenemu. Lahko pa gleda naslednjo oddajo. In še naslednjo. Tam
bo slišal in videl variacijo. Ker je sprotno razumevanje tehnično
nemožno, je treba računati s tem, da bo veni sami oddaji ostalo
nedopolnjeno in da se bo z gledanjem variacij razumevanje vzpo-
stavilo v nekakšni retrospektivi. Navzočnost komentatorja se do-
daja hkrati kot obljuba možnega razumevanja – vemo, da bo na-
