Page 177 - Igor Ž. Žagar, Jezikanja. Druga, jubilejno-pomladanska izdaja. Digitalna knjižnica, Documenta 1
P. 177
je na spregledano, opominjanje (= Hudeček). Medtem
ko novinarja vidimo v oddaji le toliko, da ga identificiramo
(isto velja za špikerja), in z njim komuniciramo le prek releja
voditelja oddaje, ki napoveduje in povezuje novinarske pri-
spevke, z vso svojo dejavnostjo pa nasproti gledalcu repre-
zentira oddajo (= Dnevnik) in z njo TV, pa je komentatorju
omogočeno, da gledalca nagovarja iz oči v oči od začetka do
konca komentarja, in to v svojem imenu, na svoj račun. Prav
naključnost njegovega izgleda (ali, bolje, nezvedljivost nje-
govega izgleda na normo dostojnega reprezentiranja TV in-
stitucije) in nepopolnost dikcije (v primerjavi, denimo, s špi-
kerjevo) funkcionirata tu kot zagotovilo, da je njegov fizis
zgolj medij njegovega duha, in je on torej navzoč zaradi viš-
jih reči, namreč zaradi vsebine tega, kar pravi, ne pa, da bi
gledalca le mamil pred televizor. In k vtisu tehtnosti rečene-
ga tudi ne prispeva najmanj, da je razgled nanj strogo nepre-
mičen. To je zato, da ga ne gledamo, da bi mu rajši prisluhni-
li (že iz šole veste, da najmanj slišite, kadar motrite učitelja).
Komentator deluje najpopolneje, kadar se TV skoraj poni-
ža v radio. Vendar samo skoraj; kot smo dokazovali skoz ves
tale odstavek, je pogoj za tako učinkovanje komentatorja di-
ferencialna, izjemna, točkovna uporaba vzvodov učinkova-
nja, ki TV tako zelo približa radiu le v tej limiti in le z bi-
stveno razliko, ki bi ji ironično lahko rekli formalni plura-
lizem TV: vedno se lahko odločite, da boste komentatorja
gledali in ga tako preslišali.
Ko je pred leti Marko Švabič – morda edini, ki se je radikal-
no vprašal, kaj se pravi biti slovenski pisatelj – predaval o slo-
venski paranoji, je pisateljevanje obmejil na področje pisave,
saj je govor, kadar na glas bere poslušalcem pisateljevo besedi-
lo, kratko malo prehiter za razumevanje (ne glede na to, kaj si
predstavljamo pod »razumevanjem«). Zato je dal brati svojo
prozo poslušalcem profesionalcu, v branje pa je dajal le kratke
odlomke in nekatere med njimi je bilo treba zavrteti dvakrat.
ko novinarja vidimo v oddaji le toliko, da ga identificiramo
(isto velja za špikerja), in z njim komuniciramo le prek releja
voditelja oddaje, ki napoveduje in povezuje novinarske pri-
spevke, z vso svojo dejavnostjo pa nasproti gledalcu repre-
zentira oddajo (= Dnevnik) in z njo TV, pa je komentatorju
omogočeno, da gledalca nagovarja iz oči v oči od začetka do
konca komentarja, in to v svojem imenu, na svoj račun. Prav
naključnost njegovega izgleda (ali, bolje, nezvedljivost nje-
govega izgleda na normo dostojnega reprezentiranja TV in-
stitucije) in nepopolnost dikcije (v primerjavi, denimo, s špi-
kerjevo) funkcionirata tu kot zagotovilo, da je njegov fizis
zgolj medij njegovega duha, in je on torej navzoč zaradi viš-
jih reči, namreč zaradi vsebine tega, kar pravi, ne pa, da bi
gledalca le mamil pred televizor. In k vtisu tehtnosti rečene-
ga tudi ne prispeva najmanj, da je razgled nanj strogo nepre-
mičen. To je zato, da ga ne gledamo, da bi mu rajši prisluhni-
li (že iz šole veste, da najmanj slišite, kadar motrite učitelja).
Komentator deluje najpopolneje, kadar se TV skoraj poni-
ža v radio. Vendar samo skoraj; kot smo dokazovali skoz ves
tale odstavek, je pogoj za tako učinkovanje komentatorja di-
ferencialna, izjemna, točkovna uporaba vzvodov učinkova-
nja, ki TV tako zelo približa radiu le v tej limiti in le z bi-
stveno razliko, ki bi ji ironično lahko rekli formalni plura-
lizem TV: vedno se lahko odločite, da boste komentatorja
gledali in ga tako preslišali.
Ko je pred leti Marko Švabič – morda edini, ki se je radikal-
no vprašal, kaj se pravi biti slovenski pisatelj – predaval o slo-
venski paranoji, je pisateljevanje obmejil na področje pisave,
saj je govor, kadar na glas bere poslušalcem pisateljevo besedi-
lo, kratko malo prehiter za razumevanje (ne glede na to, kaj si
predstavljamo pod »razumevanjem«). Zato je dal brati svojo
prozo poslušalcem profesionalcu, v branje pa je dajal le kratke
odlomke in nekatere med njimi je bilo treba zavrteti dvakrat.
