Page 167 - Igor Ž. Žagar, Jezikanja. Druga, jubilejno-pomladanska izdaja. Digitalna knjižnica, Documenta 1
P. 167
ova« pot
slovenstva
Studio City
28. IX. 1992
Dober večer!
Redni gledalci Studia City vedo, kako vneto smo se posvečali iskanju neulovljive in
mnogoznačne slovenske bitnosti, pogosto ironično, mnogokrat cinično, vedno pa s slado-
strastnim prezirom do nacionalistične zagamanosti. Dogodki zadnjih tednov kažejo, da
so ti zlati časi mimo, in da slovenskemu narodu drobna zadovoljstva, segajoča od sloven-
skih kokoši, preko slovenskih brazd do slovenske srečke, niso več v veselje, temveč ga za-
naša na zgodovinsko kar najbolj kompromitirano stranpot: ker se mu je Slovenstvo razpr-
šilo in razdrobilo na množico partikularij, pogosto bedasto-smešnih in smešno-drobnja-
karskih nepomembnosti, se je odločil za preprosto, a zgodovinsko preverjeno rešitev, za iz-
gon vsega Neslovenskega. Če Neslovenskega namreč ni več, uči ta rovtarska logika, potem
je vse, kar ostane, pač nujno Slovensko!
V mehkejši, nacional-šovinistični, različici je Slovenstvo na to pot pred štirinajstimi dne-
vi usmeril komentator Dela Boris Jež s hujskaškim pamfletom Nadrealisti osvajajo Slweni-
jo, v katerem postreže z vsemi nacionalističnimi primitivizmi, s katerimi si Slovenci sicer
tako radi pihajo na dušo: da so Slovenci v jugoslovanskem merilu svetovljani, oni, ki pri-
hajajo z druge strani slovenske južne meje, pa balkanska goveda z guslami in tamburicami.
Tisto, kar dela Ježev pristop za (še) mehkega, je njegova obravnava multikulturnosti, te
zadnje pridobitve v arzenalu psovk, ki jih uporabljajo Slovenci. Jež skuša namreč dokazo-
vati, da je že »slovenski etnos« izrazito multikulturen, da sicer govorimo isti jezik, da pa
živimo na ozemlju, »ki je bilo vseskozi odprto na vse štiri strani neba«, kar naj bi pomeni-
lo, da je slovenska identiteta »v sebi pravzaprav raznolika kot malokatera«. Da ne bomo še
naprej omlednih razdirali: Jež skuša povedati, da morajo (Slovenci) končno spoznati svojo
slovenstva
Studio City
28. IX. 1992
Dober večer!
Redni gledalci Studia City vedo, kako vneto smo se posvečali iskanju neulovljive in
mnogoznačne slovenske bitnosti, pogosto ironično, mnogokrat cinično, vedno pa s slado-
strastnim prezirom do nacionalistične zagamanosti. Dogodki zadnjih tednov kažejo, da
so ti zlati časi mimo, in da slovenskemu narodu drobna zadovoljstva, segajoča od sloven-
skih kokoši, preko slovenskih brazd do slovenske srečke, niso več v veselje, temveč ga za-
naša na zgodovinsko kar najbolj kompromitirano stranpot: ker se mu je Slovenstvo razpr-
šilo in razdrobilo na množico partikularij, pogosto bedasto-smešnih in smešno-drobnja-
karskih nepomembnosti, se je odločil za preprosto, a zgodovinsko preverjeno rešitev, za iz-
gon vsega Neslovenskega. Če Neslovenskega namreč ni več, uči ta rovtarska logika, potem
je vse, kar ostane, pač nujno Slovensko!
V mehkejši, nacional-šovinistični, različici je Slovenstvo na to pot pred štirinajstimi dne-
vi usmeril komentator Dela Boris Jež s hujskaškim pamfletom Nadrealisti osvajajo Slweni-
jo, v katerem postreže z vsemi nacionalističnimi primitivizmi, s katerimi si Slovenci sicer
tako radi pihajo na dušo: da so Slovenci v jugoslovanskem merilu svetovljani, oni, ki pri-
hajajo z druge strani slovenske južne meje, pa balkanska goveda z guslami in tamburicami.
Tisto, kar dela Ježev pristop za (še) mehkega, je njegova obravnava multikulturnosti, te
zadnje pridobitve v arzenalu psovk, ki jih uporabljajo Slovenci. Jež skuša namreč dokazo-
vati, da je že »slovenski etnos« izrazito multikulturen, da sicer govorimo isti jezik, da pa
živimo na ozemlju, »ki je bilo vseskozi odprto na vse štiri strani neba«, kar naj bi pomeni-
lo, da je slovenska identiteta »v sebi pravzaprav raznolika kot malokatera«. Da ne bomo še
naprej omlednih razdirali: Jež skuša povedati, da morajo (Slovenci) končno spoznati svojo
