Page 166 - Igor Ž. Žagar, Jezikanja. Druga, jubilejno-pomladanska izdaja. Digitalna knjižnica, Documenta 1
P. 166
til pogorišča« nahaja v prihodnjiku in ji torej ni mogoče
pripisati resničnostne vrednosti; ni torej ne resnična ne ne-
resnična, kar z drugimi besedami povedano pomeni, da ne
more biti trditev, temveč kvečjemu obljuba. Seveda pa ima
izjava »verjamem trditvi« povsem drugačno težo kot izjava
»verjamem obljubi«, ta drobni preskok, to majceno lingvi-
stično prevaro, pa omogoča prav jezik.
Zdaj pa si oglejmo drugo stran razcepa. Pred nekaj tedni
je predsednik slovenskega parlamenta novi slovenski opozi-
ciji očital politično nezrelost, nekaterim poslancem pa ro-
kovnjaške metode. Takoj naslednji dan je Demosov poslan-
ski klub sklical tiskovno konferenco, na kateri je od predse-
dnika parlamenta zahteval, da umakne svoje trditve.
Rekli smo že, da so trditve lahko resnične ali neres-
nične; lahko jih torej prekličemo ali zanikamo, nikakor pa
jih ne moremo umakniti. Umaknemo lahko knjigo iz izlož-
be, avto izpred hiše ali konzerve s prodajnih polic, ne mo-
remo pa umakniti jezika oz. nečesa ubesedenega. Pojmova-
nje, ki jezik razume kot polena, ki jih lahko prosto premika-
mo, umikamo ali odmikamo, jezika očitno ne vidi kot ne-
česa, kar prežema celotno realnost, kot nečesa, kar samo re-
alnost sploh pogojuje in omogoča, temveč kot nekaj, kar se v
realnosti pojavlja povsem naključno, nekaj, kar je enakovre-
dno krompirju, pralnemu prašku ali pasti za čevlje, nekaj,
kar lahko je, povsem lahko pa bi bili tudi brez njega.
Skrajno, a povsem legitimno izpeljavo takšnega »pojmo-
vanja« jezika smo lahko videli pretekli petek pred ljubljan-
skim magistratom: krdelo podivjanih starcev, ki so predsedni-
ka Mladih demokratov »prepričevali s pestmi«. Pesti so brž-
čas res bolj nazorne in otipljive kot jezik, res pa je tudi, da smo
s tem, ko smo se odločili za prepričevanje s pestmi, prestopili
sam pojem prepričevanja in jezika sploh ne rabimo več ...
Lahko noč!
pripisati resničnostne vrednosti; ni torej ne resnična ne ne-
resnična, kar z drugimi besedami povedano pomeni, da ne
more biti trditev, temveč kvečjemu obljuba. Seveda pa ima
izjava »verjamem trditvi« povsem drugačno težo kot izjava
»verjamem obljubi«, ta drobni preskok, to majceno lingvi-
stično prevaro, pa omogoča prav jezik.
Zdaj pa si oglejmo drugo stran razcepa. Pred nekaj tedni
je predsednik slovenskega parlamenta novi slovenski opozi-
ciji očital politično nezrelost, nekaterim poslancem pa ro-
kovnjaške metode. Takoj naslednji dan je Demosov poslan-
ski klub sklical tiskovno konferenco, na kateri je od predse-
dnika parlamenta zahteval, da umakne svoje trditve.
Rekli smo že, da so trditve lahko resnične ali neres-
nične; lahko jih torej prekličemo ali zanikamo, nikakor pa
jih ne moremo umakniti. Umaknemo lahko knjigo iz izlož-
be, avto izpred hiše ali konzerve s prodajnih polic, ne mo-
remo pa umakniti jezika oz. nečesa ubesedenega. Pojmova-
nje, ki jezik razume kot polena, ki jih lahko prosto premika-
mo, umikamo ali odmikamo, jezika očitno ne vidi kot ne-
česa, kar prežema celotno realnost, kot nečesa, kar samo re-
alnost sploh pogojuje in omogoča, temveč kot nekaj, kar se v
realnosti pojavlja povsem naključno, nekaj, kar je enakovre-
dno krompirju, pralnemu prašku ali pasti za čevlje, nekaj,
kar lahko je, povsem lahko pa bi bili tudi brez njega.
Skrajno, a povsem legitimno izpeljavo takšnega »pojmo-
vanja« jezika smo lahko videli pretekli petek pred ljubljan-
skim magistratom: krdelo podivjanih starcev, ki so predsedni-
ka Mladih demokratov »prepričevali s pestmi«. Pesti so brž-
čas res bolj nazorne in otipljive kot jezik, res pa je tudi, da smo
s tem, ko smo se odločili za prepričevanje s pestmi, prestopili
sam pojem prepričevanja in jezika sploh ne rabimo več ...
Lahko noč!
