Page 148 - Igor Ž. Žagar, Jezikanja. Druga, jubilejno-pomladanska izdaja. Digitalna knjižnica, Documenta 1
P. 148
/kakšnim vrednostnim sistemom), kateri znaki so ško-
dljivi in nevarni? Znak namreč ni nič konkretno otipljivega
in danega enkrat za vselej, temveč je vsakokratna posledica,
rezultat razmerja med označevalcem in označencem, to raz-
merje pa je vedno pogojeno (vsaj) s kontekstom – če indivi-
dualnih pogojev recepcije (in/oz. hermenevtičnega horizon-
ta) niti ne omenjamo.
Seveda pa so stvari za oblikovalce dosti preprostejše: Če
je transformacija objekta v znak rezultat celostne in ireverzibilne
tehnološke mutacije, potem lahko pretok materialov nadziramo le
z nadzorom teh znakov. Res, le čemu bi se trapili z obsežnimi
semiotičnimi traktati in filozofskim izpraševanjem: en sam
pogojnik je dovolj in že objekt postane znak, zraven pa iz-
vemo tudi, da se je ta čira-čara pražila in dušila na nekakšni
»celostni tehnološki mutaciji«, ki je povrhu še »ireverzibil-
na«. Kakšna bastardna ustanova je to, nam seveda nihče ne
pojasni, na koncu zapisa pa le izvemo, da semiotična ekolo-
gija pravzaprav pomeni reduciranje števila komponent, teže,
debeline ... proizvoda, čemur se verjetno povsem ustrezno
lahko reče ekologija oblikovanja, s semiotiko pa nima baš
nikakršne zveze.
Še bolj zabavne so stvari s semantiko proizvoda. Na podro-
čju, iz katerega so teoretiki oblikovanja koncept tako frivol-
no izvozili, ima semantika ponavadi opraviti z »resnično-
stnimi pogoji« in »referentom« (na primer stavka). Stavek
(trditev) »Dežuje« je tako resničen, če in samo če dežuje.
Kakšni pa so resničnostni pogoji v primeru semantike proi-
zvoda? Je neki proizvod tudi res ta proizvod, če in samo če
je res ta proizvod (kladivo je (res) kladivo, če in samo če je
(res) kladivo)? Bedasto, kaj; morda pa bi morali natančeje
opredeliti njegove lastnosti: neki proizvod je tudi res ta pro-
izvod, če in samo če ima to in to lastnost (kladivo je (res)
kladivo, če in samo če z njim lahko (na primer) zabijemo že-
belj; toda žeblje lahko zabijamo tudi še z marsičim drugim,
dljivi in nevarni? Znak namreč ni nič konkretno otipljivega
in danega enkrat za vselej, temveč je vsakokratna posledica,
rezultat razmerja med označevalcem in označencem, to raz-
merje pa je vedno pogojeno (vsaj) s kontekstom – če indivi-
dualnih pogojev recepcije (in/oz. hermenevtičnega horizon-
ta) niti ne omenjamo.
Seveda pa so stvari za oblikovalce dosti preprostejše: Če
je transformacija objekta v znak rezultat celostne in ireverzibilne
tehnološke mutacije, potem lahko pretok materialov nadziramo le
z nadzorom teh znakov. Res, le čemu bi se trapili z obsežnimi
semiotičnimi traktati in filozofskim izpraševanjem: en sam
pogojnik je dovolj in že objekt postane znak, zraven pa iz-
vemo tudi, da se je ta čira-čara pražila in dušila na nekakšni
»celostni tehnološki mutaciji«, ki je povrhu še »ireverzibil-
na«. Kakšna bastardna ustanova je to, nam seveda nihče ne
pojasni, na koncu zapisa pa le izvemo, da semiotična ekolo-
gija pravzaprav pomeni reduciranje števila komponent, teže,
debeline ... proizvoda, čemur se verjetno povsem ustrezno
lahko reče ekologija oblikovanja, s semiotiko pa nima baš
nikakršne zveze.
Še bolj zabavne so stvari s semantiko proizvoda. Na podro-
čju, iz katerega so teoretiki oblikovanja koncept tako frivol-
no izvozili, ima semantika ponavadi opraviti z »resnično-
stnimi pogoji« in »referentom« (na primer stavka). Stavek
(trditev) »Dežuje« je tako resničen, če in samo če dežuje.
Kakšni pa so resničnostni pogoji v primeru semantike proi-
zvoda? Je neki proizvod tudi res ta proizvod, če in samo če
je res ta proizvod (kladivo je (res) kladivo, če in samo če je
(res) kladivo)? Bedasto, kaj; morda pa bi morali natančeje
opredeliti njegove lastnosti: neki proizvod je tudi res ta pro-
izvod, če in samo če ima to in to lastnost (kladivo je (res)
kladivo, če in samo če z njim lahko (na primer) zabijemo že-
belj; toda žeblje lahko zabijamo tudi še z marsičim drugim,
