Page 153 - Igor Ž. Žagar, Jezikanja. Druga, jubilejno-pomladanska izdaja. Digitalna knjižnica, Documenta 1
P. 153
jubiti ali
ponuditi?
1. V. 1992
Dober večer!
Zastavimo si vsaj na videz naivno vprašanje: zakaj je Drnovšek s svojo kandidaturo
uspel, Bavčar pa ne? Ce primerjamo programska nastopa obeh kandidatov, izgubi takšno
vprašanje dobršen del naivnosti, pridobi pa na upravičenosti: medtem ko je Bavčar nasto-
pil suvereno in elokventno predstavil svoj program, se je Drnovšek skozi »svoj« program
prebijal kot nekdo, ki se šele uči brati, pisati pa se bo sploh šele moral naučiti – in vendar
je poslance prepričal, Bavčar pa ne. Zakaj? Odgovor moramo očitno poiskati v program-
skih govorih obeh kandidatov, ne v njunem nastopu, takoj ko sestopimo na raven govora
pa stvari postanejo več kot jasne: Drnovšek je zmagal zato, ker je le »ponujal« (namreč
»resno delo«), Bavčarja pa je zmage stala prav njegova etična drža, saj je poslancem kar
»obljubljal« (namreč »trdo delo«).
Obljubljanje je namreč lahko jako nerodna zadeva. Najprej in predvsem je obljubljanje
zelo nenavadno dejanje: če hočete, na primer, jesti, vam ni treba reči »jem«, da bi tudi za-
res jedli, temveč preprosto odprete usta in vanje nosite, kar pač že imate na krožniku. Ako
hočete obljubiti pa je stvar veliko bolj preprosta: preprosto rečete »obljubljam«, in s tem
ste tudi že obljubili. Je pa vsa stvar zaradi te izjemne preprostosti tudi bolj zapletena: ne
le, da se mora obljubovalec obnašati v skladu s svojo obljubo – torej ravnati, kakor se je z
obljubo obvezal, da bo ravnal –, da bi bila obljuba sploh mogoča, morata biti izpolnjena še
dva pogoja: 1. obljubimo namreč lahko le nekaj, do česar v »normalnem« poteku dogod-
kov sicer ne bi prišlo, in 2. naš sogovorec oz. nagovorjenec si mora obljubljenega dejanja ali
stvari tudi sam želeti, sicer imamo prej opraviti z grožnjo kot z obljubo.
ponuditi?
1. V. 1992
Dober večer!
Zastavimo si vsaj na videz naivno vprašanje: zakaj je Drnovšek s svojo kandidaturo
uspel, Bavčar pa ne? Ce primerjamo programska nastopa obeh kandidatov, izgubi takšno
vprašanje dobršen del naivnosti, pridobi pa na upravičenosti: medtem ko je Bavčar nasto-
pil suvereno in elokventno predstavil svoj program, se je Drnovšek skozi »svoj« program
prebijal kot nekdo, ki se šele uči brati, pisati pa se bo sploh šele moral naučiti – in vendar
je poslance prepričal, Bavčar pa ne. Zakaj? Odgovor moramo očitno poiskati v program-
skih govorih obeh kandidatov, ne v njunem nastopu, takoj ko sestopimo na raven govora
pa stvari postanejo več kot jasne: Drnovšek je zmagal zato, ker je le »ponujal« (namreč
»resno delo«), Bavčarja pa je zmage stala prav njegova etična drža, saj je poslancem kar
»obljubljal« (namreč »trdo delo«).
Obljubljanje je namreč lahko jako nerodna zadeva. Najprej in predvsem je obljubljanje
zelo nenavadno dejanje: če hočete, na primer, jesti, vam ni treba reči »jem«, da bi tudi za-
res jedli, temveč preprosto odprete usta in vanje nosite, kar pač že imate na krožniku. Ako
hočete obljubiti pa je stvar veliko bolj preprosta: preprosto rečete »obljubljam«, in s tem
ste tudi že obljubili. Je pa vsa stvar zaradi te izjemne preprostosti tudi bolj zapletena: ne
le, da se mora obljubovalec obnašati v skladu s svojo obljubo – torej ravnati, kakor se je z
obljubo obvezal, da bo ravnal –, da bi bila obljuba sploh mogoča, morata biti izpolnjena še
dva pogoja: 1. obljubimo namreč lahko le nekaj, do česar v »normalnem« poteku dogod-
kov sicer ne bi prišlo, in 2. naš sogovorec oz. nagovorjenec si mora obljubljenega dejanja ali
stvari tudi sam želeti, sicer imamo prej opraviti z grožnjo kot z obljubo.
