Page 143 - Igor Ž. Žagar, Jezikanja. Druga, jubilejno-pomladanska izdaja. Digitalna knjižnica, Documenta 1
P. 143
ačitev
uma
Studio City
25. II. 1992
Dober večer!
Postal je ponosni očka, kako vam to zveni? Brez dvoma zelo domače, toda če bi vas vpraša-
li, v čem je ta domačnost, bi bili gotovo v zadregi. Ni namreč povsem jasno, kaj dela očka
(pravzaprav) ponosnega. Samo dejstvo, da je nekdo postal očka, to bržčas ne bo: najmanj
vsako minuto, če ne pogosteje, kdo postane očka, kar z drugimi besedami povedano po-
meni, da se stvar dogaja dosti prepogosteje, da bi jo lahko slavili kot vir in vzrok izjemne-
ga ponosa.
Verjetno bi tudi težko rekli, da je očkov ponos posledica njegove genitalne spretnosti
pri polaganju genetskega materiala v varno zavetje materinstva. Če je pri vsej stvari kdo
lahko ponosen, je to pravzaprej prej mati, ki ji je zdrizasto-tekoči genetski material uspe-
lo spremeniti v nekaj veliko bolj konkretnega in otipljivega. In vendar za novopečeno ma-
ter pravimo, da je srečna mamica, medtem ko je ponos rezerviran za očete. Čudno, kaj?
Malce enostavnejša se stvar zdi, če slišite, da so delavci ponosni na svojo tovarno. Tovar-
na bržčas ni njihova in je niso zgradili sami, lahko pa so zadovoljni z novimi prostori in
novimi stroji, ki jim bodo olajšali delo. Toda, ali je zadovoljstvo že tudi ponos? Mar bi ne
zvenelo smešno, če bi rekli: delavci so ponosni na nove stroje? Če je na stroje lahko kdo pono-
sen, so to verjetno njihovi lastniki, ponosni so pač (verjetno) na to, da so jih nabavili prej
kot njihovi konkurenti, kar jim bo v krajšem času verjetno omogočilo večji zaslužek. Po-
nos v tem primeru torej pravzaprav pomeni samozadovoljstvo.
Kaj pa (naj) pomeni, če firma, ki je svoje izdelke še pred časom ponujala kot narejene v
sodelovanju z naravo, nenadoma prodaja kot s ponosom narejene v Sloveniji? Pustimo to-
krat neprijetna vprašanja, ki se vsiljujejo kar sama po sebi, na primer, ali se z naravo lahko
uma
Studio City
25. II. 1992
Dober večer!
Postal je ponosni očka, kako vam to zveni? Brez dvoma zelo domače, toda če bi vas vpraša-
li, v čem je ta domačnost, bi bili gotovo v zadregi. Ni namreč povsem jasno, kaj dela očka
(pravzaprav) ponosnega. Samo dejstvo, da je nekdo postal očka, to bržčas ne bo: najmanj
vsako minuto, če ne pogosteje, kdo postane očka, kar z drugimi besedami povedano po-
meni, da se stvar dogaja dosti prepogosteje, da bi jo lahko slavili kot vir in vzrok izjemne-
ga ponosa.
Verjetno bi tudi težko rekli, da je očkov ponos posledica njegove genitalne spretnosti
pri polaganju genetskega materiala v varno zavetje materinstva. Če je pri vsej stvari kdo
lahko ponosen, je to pravzaprej prej mati, ki ji je zdrizasto-tekoči genetski material uspe-
lo spremeniti v nekaj veliko bolj konkretnega in otipljivega. In vendar za novopečeno ma-
ter pravimo, da je srečna mamica, medtem ko je ponos rezerviran za očete. Čudno, kaj?
Malce enostavnejša se stvar zdi, če slišite, da so delavci ponosni na svojo tovarno. Tovar-
na bržčas ni njihova in je niso zgradili sami, lahko pa so zadovoljni z novimi prostori in
novimi stroji, ki jim bodo olajšali delo. Toda, ali je zadovoljstvo že tudi ponos? Mar bi ne
zvenelo smešno, če bi rekli: delavci so ponosni na nove stroje? Če je na stroje lahko kdo pono-
sen, so to verjetno njihovi lastniki, ponosni so pač (verjetno) na to, da so jih nabavili prej
kot njihovi konkurenti, kar jim bo v krajšem času verjetno omogočilo večji zaslužek. Po-
nos v tem primeru torej pravzaprav pomeni samozadovoljstvo.
Kaj pa (naj) pomeni, če firma, ki je svoje izdelke še pred časom ponujala kot narejene v
sodelovanju z naravo, nenadoma prodaja kot s ponosom narejene v Sloveniji? Pustimo to-
krat neprijetna vprašanja, ki se vsiljujejo kar sama po sebi, na primer, ali se z naravo lahko
