Page 146 - Igor Ž. Žagar, Jezikanja. Druga, jubilejno-pomladanska izdaja. Digitalna knjižnica, Documenta 1
P. 146
i, da ogovarjajo, še veliko bolj verjetno pa je, da imamo
opraviti s polpismenim teslom, ki boleha za hudo poman-
kljivim obvladovanjem slovenščine.
Situacija je pravzaprav paradoksalna, saj kot borci za slo-
venščino nastopajo ljudje, ki jo le za silo lomijo, anonimne-
ži, ki jih je plima prvih svobodnih – in sploh – volitev po
povsem poljubnem ključu naplavila na oblastna mesta, pa se
zdaj javno učijo slovenščine tako, da pisarijo v časopise, na-
mesto da bi se je naučili v šoli. Povsem upravičeno bi se se-
veda lahko vprašali, kako naj se polpismeni nekdo, ki zna
v pošvedrani slovenščini skupaj komaj zbrkljati kako pi-
smo, bori za slovenski jezik? Pa bi vprašanje, če bi ga zastavi-
li tako, zastavili napak. Tistega, ki povzdiguje glas proti ne-
čemu, čemur pravi »tuje govoreči jezik«, pač ne skrbi slo-
venski jezik, temveč materin jezik kot naš jezik. Slovenščina
zanj ni nekaj, kar ima svoje zakonitosti in svoja pravila, ki jo
šele naredijo za slovenščino, temveč nekaj, kar Slovenec vsr-
ka že z materinim mlekom in nekaj, po čemer je mogoče lo-
čiti naše-domače od nenaših-tujih ljudi.
In če ti, ki niso »naši«, slučajno govorijo slovensko, to
sploh ni pomembno: borec proti »tuje govorečemu jeziku«
bo zmeraj znal najti razlikovalno potezo, iz katere bo lah-
ko sklepal, da slovenščina ni tudi neznančeva/njihova mate-
rinščina. Materinščina potemtakem nima prav dosti opra-
viti z jezikom in jezikovnim, mnogo več pa z ideologijo in
ideološkim!
Lahko noč!
opraviti s polpismenim teslom, ki boleha za hudo poman-
kljivim obvladovanjem slovenščine.
Situacija je pravzaprav paradoksalna, saj kot borci za slo-
venščino nastopajo ljudje, ki jo le za silo lomijo, anonimne-
ži, ki jih je plima prvih svobodnih – in sploh – volitev po
povsem poljubnem ključu naplavila na oblastna mesta, pa se
zdaj javno učijo slovenščine tako, da pisarijo v časopise, na-
mesto da bi se je naučili v šoli. Povsem upravičeno bi se se-
veda lahko vprašali, kako naj se polpismeni nekdo, ki zna
v pošvedrani slovenščini skupaj komaj zbrkljati kako pi-
smo, bori za slovenski jezik? Pa bi vprašanje, če bi ga zastavi-
li tako, zastavili napak. Tistega, ki povzdiguje glas proti ne-
čemu, čemur pravi »tuje govoreči jezik«, pač ne skrbi slo-
venski jezik, temveč materin jezik kot naš jezik. Slovenščina
zanj ni nekaj, kar ima svoje zakonitosti in svoja pravila, ki jo
šele naredijo za slovenščino, temveč nekaj, kar Slovenec vsr-
ka že z materinim mlekom in nekaj, po čemer je mogoče lo-
čiti naše-domače od nenaših-tujih ljudi.
In če ti, ki niso »naši«, slučajno govorijo slovensko, to
sploh ni pomembno: borec proti »tuje govorečemu jeziku«
bo zmeraj znal najti razlikovalno potezo, iz katere bo lah-
ko sklepal, da slovenščina ni tudi neznančeva/njihova mate-
rinščina. Materinščina potemtakem nima prav dosti opra-
viti z jezikom in jezikovnim, mnogo več pa z ideologijo in
ideološkim!
Lahko noč!
