Page 147 - Igor Ž. Žagar, Jezikanja. Druga, jubilejno-pomladanska izdaja. Digitalna knjižnica, Documenta 1
P. 147
antično-semiotično
kramljanje ali o oblikoval-
skem oblikovanju jezika
FormArt
18. III. 1992
Precej razširjeno, malce ironično obarvano mnenje je, da sta na svetu dve stvari, o kate-
rih vsi vse vedo: zgodovina in jezik. Prva je, glede na jezik, pravzaprav celo v prednosti, saj
mora tisti, ki se z njo diči, ponavadi memorirati vsaj nekaj letnic, včasih celo datumov, če
naj velja za njenega suverenega obvladovalca, jezik pa je tisto, s čimer vsi vsak dan ves čas
opletamo, pa bi bilo torej več kot čudno, če bi ga ne poznali do obisti in še čez. Tudi ni po-
membno, če obstajajo vede ali celo znanosti, ki so si jezik vzele za predmet svojega preuče-
vanja in ustvarile zelo specifično in zelo kompleksno terminologijo, s katero razlagajo jezi-
kovne, objezikovne in sploh pa(ra)jezikovne fenomene: če namreč kdo (misli da) obvlada
jezik, ni hudič, da se ne bo zbratil tudi z jezikovno terminologijo. Ali pa bi bilo morda bolj
primerno reči terminologijo o jeziku? Vsaka terminologija je pač jezikovna, to je, ustvarje-
na v jeziku in z jezikom, ni pa tudi vsa terminologija terminologija o jeziku. A takšno re-
zoniranje je – vsaj za oblikovalce – očitno preveč dlakocepsko, saj sicer ne bi tako lahko-
tno rokovali (oz. besedovali) z imenitno zvenečima, konceptualno pa na moč vprašljivima
sintagmama semiotična ekologija in semantika proizvoda.
Kakorkoli namreč že obračamo, semiotika je in ostaja veda o znakih in znakovnih sis-
temih (če naj pristanemo na zelo splošno in ohlapno definicijo), ekologija pa (spet zelo
splošno in ohlapno) veda (?) (doktrina (?)) o okolju; kaj in (predvsem) kakšna pa je po-
tem »semiotična ekologija«? Morda semiotika ekologije, torej preučevanje in konstruk-
cija znakovnega sistema ekologije, ali pa, absurdno, ekologija semiotike, torej preučeva-
nje (abstraktnih) semiotičnih sistemov z ekološkega stališča? Morda pa gre za zaščito oko-
lja pred znaki? Toda znaki, takšni in drugačni, so vendar tisti, zaradi katerih se okolja, ta-
kšnega in drugačnega, (pogosto) sploh šele zavemo! Morda pa gre za zaščito okolja pred
škodljivimi (nevarnimi ... ) znaki? Toda, kdo je tisti, ki lahko odloči (in v skladu s kate-
kramljanje ali o oblikoval-
skem oblikovanju jezika
FormArt
18. III. 1992
Precej razširjeno, malce ironično obarvano mnenje je, da sta na svetu dve stvari, o kate-
rih vsi vse vedo: zgodovina in jezik. Prva je, glede na jezik, pravzaprav celo v prednosti, saj
mora tisti, ki se z njo diči, ponavadi memorirati vsaj nekaj letnic, včasih celo datumov, če
naj velja za njenega suverenega obvladovalca, jezik pa je tisto, s čimer vsi vsak dan ves čas
opletamo, pa bi bilo torej več kot čudno, če bi ga ne poznali do obisti in še čez. Tudi ni po-
membno, če obstajajo vede ali celo znanosti, ki so si jezik vzele za predmet svojega preuče-
vanja in ustvarile zelo specifično in zelo kompleksno terminologijo, s katero razlagajo jezi-
kovne, objezikovne in sploh pa(ra)jezikovne fenomene: če namreč kdo (misli da) obvlada
jezik, ni hudič, da se ne bo zbratil tudi z jezikovno terminologijo. Ali pa bi bilo morda bolj
primerno reči terminologijo o jeziku? Vsaka terminologija je pač jezikovna, to je, ustvarje-
na v jeziku in z jezikom, ni pa tudi vsa terminologija terminologija o jeziku. A takšno re-
zoniranje je – vsaj za oblikovalce – očitno preveč dlakocepsko, saj sicer ne bi tako lahko-
tno rokovali (oz. besedovali) z imenitno zvenečima, konceptualno pa na moč vprašljivima
sintagmama semiotična ekologija in semantika proizvoda.
Kakorkoli namreč že obračamo, semiotika je in ostaja veda o znakih in znakovnih sis-
temih (če naj pristanemo na zelo splošno in ohlapno definicijo), ekologija pa (spet zelo
splošno in ohlapno) veda (?) (doktrina (?)) o okolju; kaj in (predvsem) kakšna pa je po-
tem »semiotična ekologija«? Morda semiotika ekologije, torej preučevanje in konstruk-
cija znakovnega sistema ekologije, ali pa, absurdno, ekologija semiotike, torej preučeva-
nje (abstraktnih) semiotičnih sistemov z ekološkega stališča? Morda pa gre za zaščito oko-
lja pred znaki? Toda znaki, takšni in drugačni, so vendar tisti, zaradi katerih se okolja, ta-
kšnega in drugačnega, (pogosto) sploh šele zavemo! Morda pa gre za zaščito okolja pred
škodljivimi (nevarnimi ... ) znaki? Toda, kdo je tisti, ki lahko odloči (in v skladu s kate-
