Page 127 - Igor Ž. Žagar, Jezikanja. Druga, jubilejno-pomladanska izdaja. Digitalna knjižnica, Documenta 1
P. 127
jskost
Studio Ljubljana
17. X. 1991
Dober večer!
V eni od anket, ki jih je Televizija opravila med Slovenci takoj po zamenjavi dinarjev v
tolarje, je anonimna občanka ponosno povedala, da je čakanje v vrsti za zamenjavo dinar-
jev v tolarje sploh ne moti, saj smo Slovenci končno dobili resnično svoj denar. Izjava, nad
katero bi se morali pravzaprav zamisliti tako jezikoslovci kot vse številnejši pretuhtevalci
slovenskega narodnega značaja. Če bi anonimna gospa namreč rekla, da je čakanje v vrsti
za zamenjavo denarja ne moti, ker smo Slovenci končno dobil resnično dober denar, bi bila
izjava veliko bolj razumljiva in sprejemljiva: dobrega denarja se človek pač razveseli, ker
je njegova vrednost stabilna in ga ni potrebno za najbližjim vogalom zamenjevati za neki
drug denar. Seveda pa je lastnost dobrega denarja prav v tem, da ni nikogaršnji denar; res-
da je lahko nemški, švicarski ali ameriški, toda prav zato, ker je dober, je univerzalen, kar
z drugimi besedami pomeni, da bo svojo menjalno-plačilno poslanstvo enako dobro opra-
vil na katerem koli koncu sveta.
Če imate resnično svoj denar, je to seveda lahko nadvse ganljivo, na žalost pa tudi nad-
vse nepraktično, če ga morate hiteti zamenjevati za dober denar, prav kakor ste to počeli še
preden ste postali ponosni lastniki resnično svojega denarja. Moralka: svoj denar še ni nuj-
no tudi dober, dobremu denarju pa ni treba biti »svoj«, da bi bil dober, ali še drugače: če
je edina dobra lastnost novega slovenskega denarja, da je resnično naš, potem si ga lahko
mirno zataknemo za klobuk.
Pa se svojskost slovenske omejenosti seveda ne konča pri denarju. Po novem namreč ni-
mamo le svojega denarja, imamo tudi svoj loto, Slovenski loto, katerega reklamni slogan
pravi Samo vaš in naš Loto. Vsakomur, ki ni povsem zaplankan, je jasno, da bo v primeru
Studio Ljubljana
17. X. 1991
Dober večer!
V eni od anket, ki jih je Televizija opravila med Slovenci takoj po zamenjavi dinarjev v
tolarje, je anonimna občanka ponosno povedala, da je čakanje v vrsti za zamenjavo dinar-
jev v tolarje sploh ne moti, saj smo Slovenci končno dobili resnično svoj denar. Izjava, nad
katero bi se morali pravzaprav zamisliti tako jezikoslovci kot vse številnejši pretuhtevalci
slovenskega narodnega značaja. Če bi anonimna gospa namreč rekla, da je čakanje v vrsti
za zamenjavo denarja ne moti, ker smo Slovenci končno dobil resnično dober denar, bi bila
izjava veliko bolj razumljiva in sprejemljiva: dobrega denarja se človek pač razveseli, ker
je njegova vrednost stabilna in ga ni potrebno za najbližjim vogalom zamenjevati za neki
drug denar. Seveda pa je lastnost dobrega denarja prav v tem, da ni nikogaršnji denar; res-
da je lahko nemški, švicarski ali ameriški, toda prav zato, ker je dober, je univerzalen, kar
z drugimi besedami pomeni, da bo svojo menjalno-plačilno poslanstvo enako dobro opra-
vil na katerem koli koncu sveta.
Če imate resnično svoj denar, je to seveda lahko nadvse ganljivo, na žalost pa tudi nad-
vse nepraktično, če ga morate hiteti zamenjevati za dober denar, prav kakor ste to počeli še
preden ste postali ponosni lastniki resnično svojega denarja. Moralka: svoj denar še ni nuj-
no tudi dober, dobremu denarju pa ni treba biti »svoj«, da bi bil dober, ali še drugače: če
je edina dobra lastnost novega slovenskega denarja, da je resnično naš, potem si ga lahko
mirno zataknemo za klobuk.
Pa se svojskost slovenske omejenosti seveda ne konča pri denarju. Po novem namreč ni-
mamo le svojega denarja, imamo tudi svoj loto, Slovenski loto, katerega reklamni slogan
pravi Samo vaš in naš Loto. Vsakomur, ki ni povsem zaplankan, je jasno, da bo v primeru
