Page 132 - Igor Ž. Žagar, Jezikanja. Druga, jubilejno-pomladanska izdaja. Digitalna knjižnica, Documenta 1
P. 132
ali? Predvsem to, da niste povsem prepričani, da ne ve-
ste, da dežuje, temveč da mislite – da vam pregled poprej-
šnjega izkustva kaže –, da dežuje. »Mislim« ima torej ti-
sti čudežno-paradoksalni položaj, ki govorcu sicer pripisu-
je neko vednost, obenem pa ga odvezuje zavezanosti tej ve-
dnosti kot vednosti, zavezanosti, kakršno, na primer, nedvo-
umno implicira trditev. Nekako nemogoče, v vsakem pri-
meru pa nenavadno, se sliši izjava, »Mislim, da je trava ze-
lena«; kazno in obče znano dejstvo je, da je na planetu Ze-
mlja trava zelena, tu torej ni kaj misliti, stvar lahko – če se-
veda nismo s kakega drugega planeta – le zatrdimo. Povsem
drugače, namreč sprejemljivo in prav nič nenavadno, pa zve-
ni izjava: »Mislim, da ima Emil Milan Pintar štiri otroke.«
Namreč, Emil Milan Pintar sicer je znana oseba, pa spet ne
tako obče znana kot trava, in povsem mogoče bi bilo, da ima
le tri otroke, ali pa morda celo že pet, Bog vedi.
Torej, če vam predsednik republike postreže z neka-
kšnim »mislim, da ... «, to še ne pomeni nujno, da o tistem,
o čemer misli, tudi (še) nič ne ve. Nasprotno, »mislim, da ...
« je priročno retorično sredstvo, s katerim politik pusti vsa
vrata za pogajanja in vse opcije še odprte, kar je pravzaprav
razvidno že iz glagolskega vida: dokler namreč kdo misli, ni
še nič domislil, dokler pa ni še nič domislil, tudi vedeti ne
more nič dokončnega.
Lahko noč!
ste, da dežuje, temveč da mislite – da vam pregled poprej-
šnjega izkustva kaže –, da dežuje. »Mislim« ima torej ti-
sti čudežno-paradoksalni položaj, ki govorcu sicer pripisu-
je neko vednost, obenem pa ga odvezuje zavezanosti tej ve-
dnosti kot vednosti, zavezanosti, kakršno, na primer, nedvo-
umno implicira trditev. Nekako nemogoče, v vsakem pri-
meru pa nenavadno, se sliši izjava, »Mislim, da je trava ze-
lena«; kazno in obče znano dejstvo je, da je na planetu Ze-
mlja trava zelena, tu torej ni kaj misliti, stvar lahko – če se-
veda nismo s kakega drugega planeta – le zatrdimo. Povsem
drugače, namreč sprejemljivo in prav nič nenavadno, pa zve-
ni izjava: »Mislim, da ima Emil Milan Pintar štiri otroke.«
Namreč, Emil Milan Pintar sicer je znana oseba, pa spet ne
tako obče znana kot trava, in povsem mogoče bi bilo, da ima
le tri otroke, ali pa morda celo že pet, Bog vedi.
Torej, če vam predsednik republike postreže z neka-
kšnim »mislim, da ... «, to še ne pomeni nujno, da o tistem,
o čemer misli, tudi (še) nič ne ve. Nasprotno, »mislim, da ...
« je priročno retorično sredstvo, s katerim politik pusti vsa
vrata za pogajanja in vse opcije še odprte, kar je pravzaprav
razvidno že iz glagolskega vida: dokler namreč kdo misli, ni
še nič domislil, dokler pa ni še nič domislil, tudi vedeti ne
more nič dokončnega.
Lahko noč!
