Page 131 - Igor Ž. Žagar, Jezikanja. Druga, jubilejno-pomladanska izdaja. Digitalna knjižnica, Documenta 1
P. 131
liti (ali vedeti)
Studio Ljubljana
14. XI. 1991
Dober večer!
Po eni od epizod burleske v Haagu, 10. X., če smo natančni, je Slobodan Milošević na
vprašanje novinarjev, kako je konferenca potekala, odgovoril: »Mislim, da smo načeli ne-
kaj pomembnih vprašanj.« Kak mesec prej, po sklenitvi enega od brezštevilnih premirij,
je Franjo Tuđman na vprašanje, kako ocenjuje sklenjeno premirje, odgovoril: »Mislim, da
je za nas to dobro.« Če izjavi malce pretehtate, se vam bosta kmalu zazdeli vsaj nenavadni,
v pogojih vojne pa celo groteskni. Namreč, ali v Haagu so načeli nekaj pomembnih vpra-
šanj ali pa v Haagu niso načeli nekaj pomembnih vprašanj (torej nobenega pomembnega
vprašanja), vmesne rešitve pač ni. Kak čiko iz Čačka sicer lahko misli, da so načeli nekaj
pomembnih vprašanj, predsednik republike pa to ve, celo mora vedeti, ali pa vprašanja bo-
disi niso bila pomembna bodisi jih sploh niso načeli.
Podobno velja za Tuđmana: če predsednik republike ne ve, ali je premirje za njegovo
republiko dobro, temveč le misli, da je dobro, potem je pač z njim, ali pa s funkcijo, ki jo
opravlja, nekaj narobe.
Poskušajte si zamislite naslednjo situacijo: sedite v knjižnici, vreme je turobno in sivo,
kot da bi deževalo, vaš sosed pa vas vpraša: »Ali dežuje?« Kako mu boste odgovorili? Od
okna ste predaleč, da bi skozenj pomolili roko in se na lastni koži prepričali o meteorolo-
škem stanju sveta, in torej sosedu ne morete s podporo vednosti zatrditi: »Da, dežuje.«
Po drugi strani pa vremensko stanje izza vaše študijske mize izgleda prav tako, kakor da bi
deževalo, ali natančneje: kadar (zares) dežuje, vreme ponavadi izgleda tako, kakor ga je v
tistem trenutku videti izza vaše študijske mize. Kar z drugimi besedami pomeni, da sose-
du lahko mirne vesti odgovorite: »Mislim, da dežuje«. Toda, kaj ste s tem pravzaprav po-
Studio Ljubljana
14. XI. 1991
Dober večer!
Po eni od epizod burleske v Haagu, 10. X., če smo natančni, je Slobodan Milošević na
vprašanje novinarjev, kako je konferenca potekala, odgovoril: »Mislim, da smo načeli ne-
kaj pomembnih vprašanj.« Kak mesec prej, po sklenitvi enega od brezštevilnih premirij,
je Franjo Tuđman na vprašanje, kako ocenjuje sklenjeno premirje, odgovoril: »Mislim, da
je za nas to dobro.« Če izjavi malce pretehtate, se vam bosta kmalu zazdeli vsaj nenavadni,
v pogojih vojne pa celo groteskni. Namreč, ali v Haagu so načeli nekaj pomembnih vpra-
šanj ali pa v Haagu niso načeli nekaj pomembnih vprašanj (torej nobenega pomembnega
vprašanja), vmesne rešitve pač ni. Kak čiko iz Čačka sicer lahko misli, da so načeli nekaj
pomembnih vprašanj, predsednik republike pa to ve, celo mora vedeti, ali pa vprašanja bo-
disi niso bila pomembna bodisi jih sploh niso načeli.
Podobno velja za Tuđmana: če predsednik republike ne ve, ali je premirje za njegovo
republiko dobro, temveč le misli, da je dobro, potem je pač z njim, ali pa s funkcijo, ki jo
opravlja, nekaj narobe.
Poskušajte si zamislite naslednjo situacijo: sedite v knjižnici, vreme je turobno in sivo,
kot da bi deževalo, vaš sosed pa vas vpraša: »Ali dežuje?« Kako mu boste odgovorili? Od
okna ste predaleč, da bi skozenj pomolili roko in se na lastni koži prepričali o meteorolo-
škem stanju sveta, in torej sosedu ne morete s podporo vednosti zatrditi: »Da, dežuje.«
Po drugi strani pa vremensko stanje izza vaše študijske mize izgleda prav tako, kakor da bi
deževalo, ali natančneje: kadar (zares) dežuje, vreme ponavadi izgleda tako, kakor ga je v
tistem trenutku videti izza vaše študijske mize. Kar z drugimi besedami pomeni, da sose-
du lahko mirne vesti odgovorite: »Mislim, da dežuje«. Toda, kaj ste s tem pravzaprav po-
