Page 180 - Tatjana Vonta, Organizirana predšolska vzgoja v izzivih družbenih sprememb, Digitalna knjižnica, Dissertationes 8
P. 180
Organizirana predšolska vzgoja v izzivih družbenih sprememb
nega za resnično interkulturnost v praksi, lahko pa postorijo marsikaj za
to, da v svojih okoljih ustvarjajo socialno inkluzivno okolje ob predpostav-
ki, da se tudi v skupnosti tem vprašanjem namenja ustrezna skrb.
Spremembe v družini
Značilna dvogeneracijska družina z zaposlenim očetom in materjo, ki
je skrbela za dom in je bila značilna za razvite dele sveta v prvi polovici 20.
stoletja, se v sodobnosti spreminja. Za sodobna gibanja na tem področju je
značilno, da so matere vse bolj zaposlene, da se število porok manjša na ra-
čun povečanja števila družinskih skupnosti. Vse več je ločitev in posledič-
no enostarševskih družin. Delež teh je v razvitih družinah narasel kar na
20 do 25 odstotkov.6 Končno pa otroci rastejo tudi v istospolnih družin-
skih skupnostih. Za sodobne družine je značilna tudi večja različnost dru-
žinskih kultur kot posledica migracijskih gibanj. Otroci živijo v izrazito
kompleksnih družinskih okoljih (z ločenimi starši, z enim ali obema rodi-
teljema in njihovimi novimi partnerji, ob selitvi od enega k drugemu star-
šu ali pa v zelo tradicionalnih družinskih vzorcih (priseljenci), s starši, ki
prihajajo iz različnih kultur ipd.). To prinaša otrokom množico čustvenih
in socialnih zagat, ki jih morajo prebroditi. Vzgojno-izobraževalne institu-
cije pa postavlja pred nove izzive v oblikovanju odnosov z družinami in de-
litvi odgovornosti za otroke.
Sodobna družina v razvitem svetu je obremenjena tudi z željo po mate-
rialnem blagostanju, ki še vedno ostaja ena od najbolj pomembnih vrednot
sodobnega človeka,7 kar zaradi obremenitve povzroča manj socialnih pove-
zav z okolico in upadanje smisla po pripadanju neki skupnosti. Pri tem pa
je zanimivo, da se povečujejo virtualne oblike povezovanja v najrazličnej-
še mreže, ki ljudem nudijo socialne povezave. Človek bo namreč vedno te-
žil k povezovanju z drugimi, kar nam v končni meri dokazujejo tudi dru-
gačne oblike povezovanja, ki jih je razvil v sodobnem svetu. Vse to se pre-
naša tudi na vzgojno-izobraževalne institucije, čeprav te po obliki organi-
ziranja temeljijo na združevanju. Negovanje socialnih stikov, medsebojne-
ga zaupanja in kvalitetnih odnosov med vsemi, ki se vključujejo v življenje
institucij, bo zato tudi v bodoče velik izziv, saj kvalitetni odnosi vplivajo na
uspešnost učenja.
Zaradi vse večjega vključevanja žensk v trg dela bo potreba družin po
varstvu v času odsotnosti staršev vse večja. Institucije pa se bodo morale
še bolj približati potrebam družin in otrok. Končno z množičnim pose-
6 OECD, Trends Shaping Education, 2008.
7 N. d.
nega za resnično interkulturnost v praksi, lahko pa postorijo marsikaj za
to, da v svojih okoljih ustvarjajo socialno inkluzivno okolje ob predpostav-
ki, da se tudi v skupnosti tem vprašanjem namenja ustrezna skrb.
Spremembe v družini
Značilna dvogeneracijska družina z zaposlenim očetom in materjo, ki
je skrbela za dom in je bila značilna za razvite dele sveta v prvi polovici 20.
stoletja, se v sodobnosti spreminja. Za sodobna gibanja na tem področju je
značilno, da so matere vse bolj zaposlene, da se število porok manjša na ra-
čun povečanja števila družinskih skupnosti. Vse več je ločitev in posledič-
no enostarševskih družin. Delež teh je v razvitih družinah narasel kar na
20 do 25 odstotkov.6 Končno pa otroci rastejo tudi v istospolnih družin-
skih skupnostih. Za sodobne družine je značilna tudi večja različnost dru-
žinskih kultur kot posledica migracijskih gibanj. Otroci živijo v izrazito
kompleksnih družinskih okoljih (z ločenimi starši, z enim ali obema rodi-
teljema in njihovimi novimi partnerji, ob selitvi od enega k drugemu star-
šu ali pa v zelo tradicionalnih družinskih vzorcih (priseljenci), s starši, ki
prihajajo iz različnih kultur ipd.). To prinaša otrokom množico čustvenih
in socialnih zagat, ki jih morajo prebroditi. Vzgojno-izobraževalne institu-
cije pa postavlja pred nove izzive v oblikovanju odnosov z družinami in de-
litvi odgovornosti za otroke.
Sodobna družina v razvitem svetu je obremenjena tudi z željo po mate-
rialnem blagostanju, ki še vedno ostaja ena od najbolj pomembnih vrednot
sodobnega človeka,7 kar zaradi obremenitve povzroča manj socialnih pove-
zav z okolico in upadanje smisla po pripadanju neki skupnosti. Pri tem pa
je zanimivo, da se povečujejo virtualne oblike povezovanja v najrazličnej-
še mreže, ki ljudem nudijo socialne povezave. Človek bo namreč vedno te-
žil k povezovanju z drugimi, kar nam v končni meri dokazujejo tudi dru-
gačne oblike povezovanja, ki jih je razvil v sodobnem svetu. Vse to se pre-
naša tudi na vzgojno-izobraževalne institucije, čeprav te po obliki organi-
ziranja temeljijo na združevanju. Negovanje socialnih stikov, medsebojne-
ga zaupanja in kvalitetnih odnosov med vsemi, ki se vključujejo v življenje
institucij, bo zato tudi v bodoče velik izziv, saj kvalitetni odnosi vplivajo na
uspešnost učenja.
Zaradi vse večjega vključevanja žensk v trg dela bo potreba družin po
varstvu v času odsotnosti staršev vse večja. Institucije pa se bodo morale
še bolj približati potrebam družin in otrok. Končno z množičnim pose-
6 OECD, Trends Shaping Education, 2008.
7 N. d.
