Page 178 - Tatjana Vonta, Organizirana predšolska vzgoja v izzivih družbenih sprememb, Digitalna knjižnica, Dissertationes 8
P. 178
Organizirana predšolska vzgoja v izzivih družbenih sprememb
v zvezi s tem morali zamisliti, kaj pomeni za otroka imeti starejše starše in
kako se bodo vzgojitelji in učitelji odzivali na njihove zahteve. Prav tako ni
vseeno, če bodo v instituciji v večini primerov otroci, ki v domačem oko-
lju nimajo socialnih izkušenj z brati in sestrami in si torej izkušnje z malo
mlajšimi in malo starejšimi vrstniki lahko pridobijo le v instituciji. Manjše
število rojstev lahko seveda povzroči manjši vpis otrok v vrtec in šolo. Ob
tem bomo zanesljivo naleteli na pritiske v smeri zapiranja institucij na eni
strani in zagovornike ugodnejšega razmerja med odraslimi in otroki v in-
stituciji, da bi na ta način čim bolj izboljšali pogoje za razvijanje sposobno-
sti vsakega posameznega otroka.
Hkrati z upadanjem števila mlajše generacije se daljša življenjska doba,
tako da se razmerje med generacijami, ki so lahko vključene v delo in tisti-
mi, ki so z delom končale, vse bolj spreminja. Po podatkih OECD-ja4 je
bil leta 2000 en človek v starosti več kot 65 let na pet ljudi v starosti od 15
do 65 let, sredi tega stoletja pa bo razmerje v korist delovne generacije le še
ena proti dva. Če ob tem upoštevamo dejstvo, da se življenje po upokojitvi
daljša, se bomo verjetno morali vse bolj ukvarjati tudi z vprašanji izobra-
ževanja za starejše in temu v procesu vseživljenjskega učenja nameniti re-
sno pozornost. Strokovnjaki opozarjajo na potrebo redefiniranja obdobja
šolanja, obdobja dela in obdobja upokojitve, ki naj ne bi bila tako linearna
kot doslej in bi dopuščala lažje in pogostejše izhode iz sistema izobraževa-
nja v delo in nazaj.
Tudi te spremembe bodo prinesle spremembe v družinskem življenju in
s tem v zvezi usmerile pozornost na vprašanja, povezana z vzgojo in izobra-
ževanjem otrok pa tudi varstva otrok, na katera se bodo morale instituci-
je ustrezno odzvati. Vsekakor bo potrebno domisliti, kako potrebe (učne,
socialne in kulturne) starejših vključiti v šolski sistem in kako izkoristiti
njihove potenciale v šolskem sistemu. Nenazadnje bo potrebno v samem
vzgojno-izobraževalnem procesu vprašanjem medgeneracijskega sožitja
nameniti veliko več pozornosti, saj bo razmeroma maloštevilna generacija,
ki bo delovno aktivna, s svojimi davki prispevala tudi za izobraževanje po
celotni vertikali in za pokojninski sistem.
Svetovna populacija je samo v drugi polovici 20. stoletja narasla za polo-
vico. Po pričakovanjih naj bi do sredine tega stoletja narasla še za tri mili-
jarde, tako da bi na Zemlji živelo okrog devet milijard ljudi. Naraščanje po-
pulacije pa ni enakomerno razporejeno — medtem ko v državah OECD po-
pulacija upada, le-ta narašča v drugih, revnih in nerazvitih državah. Tako
se razlike med bogatimi in revnimi deli sveta vse bolj povečujejo. Ob tem
4 N. d.
v zvezi s tem morali zamisliti, kaj pomeni za otroka imeti starejše starše in
kako se bodo vzgojitelji in učitelji odzivali na njihove zahteve. Prav tako ni
vseeno, če bodo v instituciji v večini primerov otroci, ki v domačem oko-
lju nimajo socialnih izkušenj z brati in sestrami in si torej izkušnje z malo
mlajšimi in malo starejšimi vrstniki lahko pridobijo le v instituciji. Manjše
število rojstev lahko seveda povzroči manjši vpis otrok v vrtec in šolo. Ob
tem bomo zanesljivo naleteli na pritiske v smeri zapiranja institucij na eni
strani in zagovornike ugodnejšega razmerja med odraslimi in otroki v in-
stituciji, da bi na ta način čim bolj izboljšali pogoje za razvijanje sposobno-
sti vsakega posameznega otroka.
Hkrati z upadanjem števila mlajše generacije se daljša življenjska doba,
tako da se razmerje med generacijami, ki so lahko vključene v delo in tisti-
mi, ki so z delom končale, vse bolj spreminja. Po podatkih OECD-ja4 je
bil leta 2000 en človek v starosti več kot 65 let na pet ljudi v starosti od 15
do 65 let, sredi tega stoletja pa bo razmerje v korist delovne generacije le še
ena proti dva. Če ob tem upoštevamo dejstvo, da se življenje po upokojitvi
daljša, se bomo verjetno morali vse bolj ukvarjati tudi z vprašanji izobra-
ževanja za starejše in temu v procesu vseživljenjskega učenja nameniti re-
sno pozornost. Strokovnjaki opozarjajo na potrebo redefiniranja obdobja
šolanja, obdobja dela in obdobja upokojitve, ki naj ne bi bila tako linearna
kot doslej in bi dopuščala lažje in pogostejše izhode iz sistema izobraževa-
nja v delo in nazaj.
Tudi te spremembe bodo prinesle spremembe v družinskem življenju in
s tem v zvezi usmerile pozornost na vprašanja, povezana z vzgojo in izobra-
ževanjem otrok pa tudi varstva otrok, na katera se bodo morale instituci-
je ustrezno odzvati. Vsekakor bo potrebno domisliti, kako potrebe (učne,
socialne in kulturne) starejših vključiti v šolski sistem in kako izkoristiti
njihove potenciale v šolskem sistemu. Nenazadnje bo potrebno v samem
vzgojno-izobraževalnem procesu vprašanjem medgeneracijskega sožitja
nameniti veliko več pozornosti, saj bo razmeroma maloštevilna generacija,
ki bo delovno aktivna, s svojimi davki prispevala tudi za izobraževanje po
celotni vertikali in za pokojninski sistem.
Svetovna populacija je samo v drugi polovici 20. stoletja narasla za polo-
vico. Po pričakovanjih naj bi do sredine tega stoletja narasla še za tri mili-
jarde, tako da bi na Zemlji živelo okrog devet milijard ljudi. Naraščanje po-
pulacije pa ni enakomerno razporejeno — medtem ko v državah OECD po-
pulacija upada, le-ta narašča v drugih, revnih in nerazvitih državah. Tako
se razlike med bogatimi in revnimi deli sveta vse bolj povečujejo. Ob tem
4 N. d.
