Page 185 - Tatjana Vonta, Organizirana predšolska vzgoja v izzivih družbenih sprememb, Digitalna knjižnica, Dissertationes 8
P. 185
In kaj nas čaka v prihodnosti
Neenakost med ljudmi se veča. Še pred drugo svetovno vojno je najbo-
gatejših tisoč ljudi zaslužilo približno 4 do 8 odstotkov vseh prihodkov.
Ta delež se po vojni zmanjša na približno 2 odstotka, vendar se v začet-
ku osemdesetih let začne ponovno zviševati.11 Razkorak med tistimi zelo
bogatimi in drugimi se vse bolj povečuje in po nekaterih analizah naj bi
prav kopičenje kapitala okrog peščice posameznikov povzročilo sedanjo
ekonomsko krizo. Pohlep posameznikov je večino prebivalstva pahnil v še
večjo revščino. Revščina, ki je kombinirana z nizko stopnjo izobraženosti
staršev, pa ima v najzgodnejših mesecih in letih življenja mnogo večji vpliv
na otrokov razvoj kot kadarkoli kasneje v življenju.
In če povzamemo in zaključimo, lahko trdimo, da potrebnega znanja in
spretnosti, ki jih ljudje potrebujejo, ali jih bodo potrebovali v 21. stoletju,
ne moremo pridobiti v vzgojno-izobraževalni instituciji, ki deluje po mo-
delu tekočega traku in ne izrablja prednosti možganskih zmožnosti za uče-
nje. Prav tako že danes na področju proizvodnje in poslovanja ne moremo
več govoriti o stabilnosti in predvidljivosti, ampak se soočamo s spremen-
ljivostjo in dinamičnostjo. Opravila, ki jih bo v bodoče opravljal človek na
delovnem mestu, bodo omejena predvsem na tista, ki jih roboti ne bodo
zmogli, kar pomeni, da ne bomo potrebovali posameznikov, ki bodo uspo-
sobljeni za mehanično delo, ampak posameznike, ki bodo znali upravljati
sami sebe. Znati bodo morali reševati probleme, odločati in sprejemati od-
ločitve, se dogovarjati; biti bodo morali odprti, fleksibilni, iznajdljivi in do-
miselni. Soočiti se bodo morali z negotovostjo, s kompleksnostjo, globali-
zacijo, eksplozijo informacij, z drugačnimi tehnologijami, z veliko različ-
nimi kulturami, kljub temu pa bodo morali uravnavati in vzdrževati do-
ločene vrednote in stališča, ki krepijo zadostno stopnjo stabilnosti posa-
meznika, integritete in socialne harmonije (Caine, Caine, 1994). Zametki
teh zmožnosti pa se oblikujejo prav na začetku življenja človeških bitij, zato
bo predšolska vzgoja tudi v bodoče morala slediti družbenim spremem-
bam. Z zanesljivostjo lahko tudi predvidevamo, da bodo znanstvena spo-
znanja v nevrologiji in genetiki odkrila še marsikaj, kar sedaj samo predvi-
devamo. Tudi ta spoznanja bodo zaznamovala našo prihodnost. In končno
bomo usmerjeni tudi v zagotavljanje in uresničevanje otrokovih pravic za
vse otroke od rojstva naprej in podpiranje starševskih kompetenc. Za ure-
sničevanje teh idej pa bomo potrebovali učinkovito zagovorniško politiko
na lokalni in globalni ravni.
11 OECD, Trends Shaping Education, 2008.
Neenakost med ljudmi se veča. Še pred drugo svetovno vojno je najbo-
gatejših tisoč ljudi zaslužilo približno 4 do 8 odstotkov vseh prihodkov.
Ta delež se po vojni zmanjša na približno 2 odstotka, vendar se v začet-
ku osemdesetih let začne ponovno zviševati.11 Razkorak med tistimi zelo
bogatimi in drugimi se vse bolj povečuje in po nekaterih analizah naj bi
prav kopičenje kapitala okrog peščice posameznikov povzročilo sedanjo
ekonomsko krizo. Pohlep posameznikov je večino prebivalstva pahnil v še
večjo revščino. Revščina, ki je kombinirana z nizko stopnjo izobraženosti
staršev, pa ima v najzgodnejših mesecih in letih življenja mnogo večji vpliv
na otrokov razvoj kot kadarkoli kasneje v življenju.
In če povzamemo in zaključimo, lahko trdimo, da potrebnega znanja in
spretnosti, ki jih ljudje potrebujejo, ali jih bodo potrebovali v 21. stoletju,
ne moremo pridobiti v vzgojno-izobraževalni instituciji, ki deluje po mo-
delu tekočega traku in ne izrablja prednosti možganskih zmožnosti za uče-
nje. Prav tako že danes na področju proizvodnje in poslovanja ne moremo
več govoriti o stabilnosti in predvidljivosti, ampak se soočamo s spremen-
ljivostjo in dinamičnostjo. Opravila, ki jih bo v bodoče opravljal človek na
delovnem mestu, bodo omejena predvsem na tista, ki jih roboti ne bodo
zmogli, kar pomeni, da ne bomo potrebovali posameznikov, ki bodo uspo-
sobljeni za mehanično delo, ampak posameznike, ki bodo znali upravljati
sami sebe. Znati bodo morali reševati probleme, odločati in sprejemati od-
ločitve, se dogovarjati; biti bodo morali odprti, fleksibilni, iznajdljivi in do-
miselni. Soočiti se bodo morali z negotovostjo, s kompleksnostjo, globali-
zacijo, eksplozijo informacij, z drugačnimi tehnologijami, z veliko različ-
nimi kulturami, kljub temu pa bodo morali uravnavati in vzdrževati do-
ločene vrednote in stališča, ki krepijo zadostno stopnjo stabilnosti posa-
meznika, integritete in socialne harmonije (Caine, Caine, 1994). Zametki
teh zmožnosti pa se oblikujejo prav na začetku življenja človeških bitij, zato
bo predšolska vzgoja tudi v bodoče morala slediti družbenim spremem-
bam. Z zanesljivostjo lahko tudi predvidevamo, da bodo znanstvena spo-
znanja v nevrologiji in genetiki odkrila še marsikaj, kar sedaj samo predvi-
devamo. Tudi ta spoznanja bodo zaznamovala našo prihodnost. In končno
bomo usmerjeni tudi v zagotavljanje in uresničevanje otrokovih pravic za
vse otroke od rojstva naprej in podpiranje starševskih kompetenc. Za ure-
sničevanje teh idej pa bomo potrebovali učinkovito zagovorniško politiko
na lokalni in globalni ravni.
11 OECD, Trends Shaping Education, 2008.
