Page 10 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 10
Sledi šolskega razvoja na Slovenskem
meru ene najbolj odmevnih tovrstnih afer na Slovenskem, ali problemati-
ka zasebnih šol in njihovega položaja v odnosu do državnih šol, analizira-
na na primeru odnosa do katoliških šol v komunističnem času. Toda že be-
žen sprehod po dnevnem časopisju sedanjosti, ki posveti vsaj nekaj prosto-
ra tudi šolski problematiki, nas prepriča, da gre za teme, ki se vedno znova
vračajo na dnevni red.
Dejstvo, da se ob reformiranju šolstva venomer srečujemo s težavami,
na kakršne so naleteli že naši predniki v malce bolj ali malce manj odda-
ljeni preteklosti, naredi zgodovino šolstva vedno živo in aktualno. Če pri-
merjamo posege v strukturo šolskega sistema in delo v šolskih prostorih
nekoč in danes, lahko ugotovimo, da smo nekatere probleme že rešili, kar
pa ne pomeni, da smemo nanje pozabiti, po drugi strani pa se nam nekate-
ri drugi vedno znova vračajo v šolsko problematiko. S spolno neenakoprav-
nostjo se npr. v šolskih prostorih danes ne srečujemo več tako kot nekoč,
čeprav ob tem pozabljamo, da je bilo še pred manj kot stoletjem prav na-
sprotno in da je bila nežnejša polovica že vnaprej obsojena na pomanjkanje
izobrazbe. V nasprotju s tem se danes znova, tako kot so se že mnogokrat v
preteklosti, ponovno sprašujemo, kako maturitetni izpit čim bolj uskladi-
ti z željami dijakov in izzivi prihodnosti. Prav tako se vedno znova zastavlja
vprašanje, do katere starostne meje naj imajo šole čim bolj primerljiv splo-
šnoizobraževalni značaj. Stalnica v razvoju šolstva so npr. še problematika
odnosa stroke in politike pri reformiranju šolstva in številni drugi proble-
mi. Nekatere odločitve, ki so bile pri reševanju te problematike sprejete v
preteklosti, so se izkazale kot spodbuda za hitrejši razvoj, nekatere druge so
bile zavora, zaradi katere so se problemi vrteli v krogu in se nam vračali kot
bumerang. Ravno zaradi slednjega je dobro, da poleg poti poznamo tudi
stranpoti šolskega razvoja v preteklosti, da napak ne bomo prevečkrat po-
navljali; verjetno bi bilo iluzorno pričakovati, da bi se jim lahko povsem iz-
ognili. Mnogokrat bi namreč naši sodobniki hoteli vnovič odkrivati Ame-
riko, pa bi morda kateremu od šolskih reformatorjev že pogled v zgodovi-
no šolstva povedal, da so nekatere ideje nekdaj že neslavno propadle in jih
zato nima smisla obujati v življenje.
Pri zgodovinarskih delih, ki potegnejo daljši časovni lok, vedno pri-
de do težav, kako poenotiti terminologijo iz različnih obdobij in različ-
nih družbenih ureditev. Lahko preprosto povzemamo iz virov in navaja-
mo tam navedeno terminologijo, a s tem tvegamo, da bomo s tem zmedli
bralca in ga nehote prisilili, da bo delo že po nekaj straneh odložil na skla-
dovnico neprebranih del. Bolje je seveda bralcu olajšati delo in mu na razu-
mljiv način omogočiti primerjavo med sorodnimi problemi v različnih ob-
meru ene najbolj odmevnih tovrstnih afer na Slovenskem, ali problemati-
ka zasebnih šol in njihovega položaja v odnosu do državnih šol, analizira-
na na primeru odnosa do katoliških šol v komunističnem času. Toda že be-
žen sprehod po dnevnem časopisju sedanjosti, ki posveti vsaj nekaj prosto-
ra tudi šolski problematiki, nas prepriča, da gre za teme, ki se vedno znova
vračajo na dnevni red.
Dejstvo, da se ob reformiranju šolstva venomer srečujemo s težavami,
na kakršne so naleteli že naši predniki v malce bolj ali malce manj odda-
ljeni preteklosti, naredi zgodovino šolstva vedno živo in aktualno. Če pri-
merjamo posege v strukturo šolskega sistema in delo v šolskih prostorih
nekoč in danes, lahko ugotovimo, da smo nekatere probleme že rešili, kar
pa ne pomeni, da smemo nanje pozabiti, po drugi strani pa se nam nekate-
ri drugi vedno znova vračajo v šolsko problematiko. S spolno neenakoprav-
nostjo se npr. v šolskih prostorih danes ne srečujemo več tako kot nekoč,
čeprav ob tem pozabljamo, da je bilo še pred manj kot stoletjem prav na-
sprotno in da je bila nežnejša polovica že vnaprej obsojena na pomanjkanje
izobrazbe. V nasprotju s tem se danes znova, tako kot so se že mnogokrat v
preteklosti, ponovno sprašujemo, kako maturitetni izpit čim bolj uskladi-
ti z željami dijakov in izzivi prihodnosti. Prav tako se vedno znova zastavlja
vprašanje, do katere starostne meje naj imajo šole čim bolj primerljiv splo-
šnoizobraževalni značaj. Stalnica v razvoju šolstva so npr. še problematika
odnosa stroke in politike pri reformiranju šolstva in številni drugi proble-
mi. Nekatere odločitve, ki so bile pri reševanju te problematike sprejete v
preteklosti, so se izkazale kot spodbuda za hitrejši razvoj, nekatere druge so
bile zavora, zaradi katere so se problemi vrteli v krogu in se nam vračali kot
bumerang. Ravno zaradi slednjega je dobro, da poleg poti poznamo tudi
stranpoti šolskega razvoja v preteklosti, da napak ne bomo prevečkrat po-
navljali; verjetno bi bilo iluzorno pričakovati, da bi se jim lahko povsem iz-
ognili. Mnogokrat bi namreč naši sodobniki hoteli vnovič odkrivati Ame-
riko, pa bi morda kateremu od šolskih reformatorjev že pogled v zgodovi-
no šolstva povedal, da so nekatere ideje nekdaj že neslavno propadle in jih
zato nima smisla obujati v življenje.
Pri zgodovinarskih delih, ki potegnejo daljši časovni lok, vedno pri-
de do težav, kako poenotiti terminologijo iz različnih obdobij in različ-
nih družbenih ureditev. Lahko preprosto povzemamo iz virov in navaja-
mo tam navedeno terminologijo, a s tem tvegamo, da bomo s tem zmedli
bralca in ga nehote prisilili, da bo delo že po nekaj straneh odložil na skla-
dovnico neprebranih del. Bolje je seveda bralcu olajšati delo in mu na razu-
mljiv način omogočiti primerjavo med sorodnimi problemi v različnih ob-
