Page 9 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 9
dgovor
Zgodovina šolstva je šla na Slovenskem skozi različno intenzivna ob-
dobja, vsekakor pa sodi med tiste zgodovinske panoge, ki ji je po-
svečene precej pozornosti v slovenskem zgodovinopisju. Pričujoče delo je
moja druga monografija iz tematike šolske zgodovine, deli pa med seboj
po strukturi nista primerljivi. Medtem ko je bila v nekaj let stari monogra-
fiji Šolska reforma 1953—1962 (Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana
2006) časovno in vsebinsko zajeta konkretna tema, ki je bila prvič deležna
obširnejše znanstvene analize, gre v tokratnem delu za prikaz že dosežene-
ga vedenja iz šolske zgodovine, predstavljenega na nov zaokrožen in pre-
gleden način. V uvodnem poglavju se odpravimo na kratek sprehod skozi
poglavitne značilnosti šolske problematike na Slovenskem v zadnjih stole-
tjih. V njem so tudi že nakazani problemi, ki so nato podrobneje obravna-
vani v naslednjih poglavjih. Čeprav gre za izseke iz preteklosti, se z orisa-
nimi problemi srečujemo še danes. Problematika širitve splošne izobrazbe
na čim širši krog prebivalstva je večna spremljevalka šolskega razvoja, le da
so jo nekdaj razumeli bistveno drugače kot danes. Reformiranje splošnoi-
zobraževalnih šol, ki so okostje šolskega sistema, je prav tako stalni sopo-
tnik sodobnega časa, saj je treba način dela v šolskih prostorih in učne na-
črte vseskozi prilagajati splošnemu napredku človeštva. Ob uvajanju no-
vosti v šolski sistem je prav tako stalna spremljevalka dilema, kdo naj ima
pri tem več besede, pedagoški delavci ali politiki. Čeprav se nam zdi, da se
nam odgovor ponuja kot na dlani in bi večina stavila na prve, pa takoj sledi
novo vprašanje, kolikokrat je do tega dejansko prišlo in do katere mere šol-
stvo sploh deluje kot avtonomna sfera. Morda se komu zdijo bolj obrobna
in manj pomembna vprašanja telesne kazni, v tem delu analizirana na pri-
Zgodovina šolstva je šla na Slovenskem skozi različno intenzivna ob-
dobja, vsekakor pa sodi med tiste zgodovinske panoge, ki ji je po-
svečene precej pozornosti v slovenskem zgodovinopisju. Pričujoče delo je
moja druga monografija iz tematike šolske zgodovine, deli pa med seboj
po strukturi nista primerljivi. Medtem ko je bila v nekaj let stari monogra-
fiji Šolska reforma 1953—1962 (Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana
2006) časovno in vsebinsko zajeta konkretna tema, ki je bila prvič deležna
obširnejše znanstvene analize, gre v tokratnem delu za prikaz že dosežene-
ga vedenja iz šolske zgodovine, predstavljenega na nov zaokrožen in pre-
gleden način. V uvodnem poglavju se odpravimo na kratek sprehod skozi
poglavitne značilnosti šolske problematike na Slovenskem v zadnjih stole-
tjih. V njem so tudi že nakazani problemi, ki so nato podrobneje obravna-
vani v naslednjih poglavjih. Čeprav gre za izseke iz preteklosti, se z orisa-
nimi problemi srečujemo še danes. Problematika širitve splošne izobrazbe
na čim širši krog prebivalstva je večna spremljevalka šolskega razvoja, le da
so jo nekdaj razumeli bistveno drugače kot danes. Reformiranje splošnoi-
zobraževalnih šol, ki so okostje šolskega sistema, je prav tako stalni sopo-
tnik sodobnega časa, saj je treba način dela v šolskih prostorih in učne na-
črte vseskozi prilagajati splošnemu napredku človeštva. Ob uvajanju no-
vosti v šolski sistem je prav tako stalna spremljevalka dilema, kdo naj ima
pri tem več besede, pedagoški delavci ali politiki. Čeprav se nam zdi, da se
nam odgovor ponuja kot na dlani in bi večina stavila na prve, pa takoj sledi
novo vprašanje, kolikokrat je do tega dejansko prišlo in do katere mere šol-
stvo sploh deluje kot avtonomna sfera. Morda se komu zdijo bolj obrobna
in manj pomembna vprašanja telesne kazni, v tem delu analizirana na pri-
