Page 97 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 97
ena Petrović
Medijska moč in
emancipatorna
politika SHS- in
jugoslovanskih
časopisov v obdobju
med obema vojnama:
Nekaj (ne)znanih
primerov
Vobdobju med obema svetovnima vojnama so bili v novoustanovlje-
ni Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev (ki je bila z vzpostavitvi-
jo t. i. odprte diktature leta 1929 preimenovana v Kraljevino Jugoslavijo) –
časopisi in novi mediji, kot sta bila radio in film, osnovna sredstva usmer-
janja javnega mnenja in kulturne politike ter iniciiranja novih umetniških
in kritičnih medijskih praks. Čeprav je bila novinarska praksa povsem ja-
sno politično opredeljena, je bila medijska politika v načelu »odmaknje-
na« od države, neodvisna in raznolika. Moč medijev – še posebej novih,
avdio-vizualnih – in njihov potencial kot sredstva propagande in manipu-
lacije je država odkrila šele kasneje, po Goebbelsu, tako da je bil, zaradi ne-
zainteresiranosti države za ta vidik javne komunikacije, medijski prostor v
tem času odprt za posredovanje progresivnih idej, novih kulturnih in ume-
tniških praks, družbeno kritiko in različne vrste političnega mišljenja (na
primer avantgardnih kolažnih tehnik1). Z drugimi besedami: medijska po-
1 Različni -izmi avantgarde so v tem obdobju – kot izraz nasprotovanja dominantnim oblikam
institucionaliziranega meščanskega modernizma, tradiciji in umetniškemu kanonu ter z name-
nom, da spremenijo ustaljene umetniške in kulturne obrazce v smeri novih političnih, družbe-
nih in znanstvenih praks – v literarne narative vključili tehnološki razvoj in nove medije. V skla-
du s tem so bila ta »/g/ibanja usmerjena internacionalno in zasnovana na interdisciplinarnem
jeziku ter aktivističnem, skoraj revolucionarnem obnašanju. Te strategije so se izražale skozi for-
mo časopisov in skozi subverzivne, alternativne vidike novega umetniškega diskurza /prevedel P.
K./,« Irina Subotić, Od Avantgarde do Arkadije, Beograd 2000.Tako se v obdobju med 1920 in
1930 pojavijo številni manifesti, časopisi in polemike, ki sinkretično spajajo tekstualni, slikovni,
tipografski, kolažni umetniški izraz dejanskosti, utopije in notranjih doživetij ter projekcij indi-
vidualnega, največkrat ekscentričnega in uporniškega. Časopisi so percipirani kot najpopolnej-
še jugoslovansko avantgardno delo. Na nek način so bili časopisi forumi avantgardnih gibanj.
Bili so oblika nomadskega diskurza in medij komuniciranja z vsakodnevnim in ustaljenim. Vsa
Medijska moč in
emancipatorna
politika SHS- in
jugoslovanskih
časopisov v obdobju
med obema vojnama:
Nekaj (ne)znanih
primerov
Vobdobju med obema svetovnima vojnama so bili v novoustanovlje-
ni Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev (ki je bila z vzpostavitvi-
jo t. i. odprte diktature leta 1929 preimenovana v Kraljevino Jugoslavijo) –
časopisi in novi mediji, kot sta bila radio in film, osnovna sredstva usmer-
janja javnega mnenja in kulturne politike ter iniciiranja novih umetniških
in kritičnih medijskih praks. Čeprav je bila novinarska praksa povsem ja-
sno politično opredeljena, je bila medijska politika v načelu »odmaknje-
na« od države, neodvisna in raznolika. Moč medijev – še posebej novih,
avdio-vizualnih – in njihov potencial kot sredstva propagande in manipu-
lacije je država odkrila šele kasneje, po Goebbelsu, tako da je bil, zaradi ne-
zainteresiranosti države za ta vidik javne komunikacije, medijski prostor v
tem času odprt za posredovanje progresivnih idej, novih kulturnih in ume-
tniških praks, družbeno kritiko in različne vrste političnega mišljenja (na
primer avantgardnih kolažnih tehnik1). Z drugimi besedami: medijska po-
1 Različni -izmi avantgarde so v tem obdobju – kot izraz nasprotovanja dominantnim oblikam
institucionaliziranega meščanskega modernizma, tradiciji in umetniškemu kanonu ter z name-
nom, da spremenijo ustaljene umetniške in kulturne obrazce v smeri novih političnih, družbe-
nih in znanstvenih praks – v literarne narative vključili tehnološki razvoj in nove medije. V skla-
du s tem so bila ta »/g/ibanja usmerjena internacionalno in zasnovana na interdisciplinarnem
jeziku ter aktivističnem, skoraj revolucionarnem obnašanju. Te strategije so se izražale skozi for-
mo časopisov in skozi subverzivne, alternativne vidike novega umetniškega diskurza /prevedel P.
K./,« Irina Subotić, Od Avantgarde do Arkadije, Beograd 2000.Tako se v obdobju med 1920 in
1930 pojavijo številni manifesti, časopisi in polemike, ki sinkretično spajajo tekstualni, slikovni,
tipografski, kolažni umetniški izraz dejanskosti, utopije in notranjih doživetij ter projekcij indi-
vidualnega, največkrat ekscentričnega in uporniškega. Časopisi so percipirani kot najpopolnej-
še jugoslovansko avantgardno delo. Na nek način so bili časopisi forumi avantgardnih gibanj.
Bili so oblika nomadskega diskurza in medij komuniciranja z vsakodnevnim in ustaljenim. Vsa
