Page 67 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 67
er Sekloča
Javna sfera v času
nematerialnega dela
Teorije javnosti in javne sfere ne morejo spregledati prispevka Jürge-
na Habermasa, ki je v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja prvi
koncipiral javnost kot sfero, pokazal na nastanek liberalne javnosti z vzpo-
nom meščanstva, nato na njen zaton (refevdalizacijo) v dobi industrijskega
kapitalizma, v začetku devetdesetih let 20. stoletja pa je svojo analizo zato-
na liberalne javnosti revidiral ter predstavil novejšo teorijo javne sfere. Po-
vod za revizijo in prenovitev teorije javne sfere je bil med drugim tudi pa-
dec Vzhodnega bloka, ki naj bi pomenil zmago civilne družbe nad rigidni-
mi državnimi birokracijami, s čimer naj bi se med drugim pokazala nek-
daj podcenjevana racionalnost članov javnosti in njihova sposobnost pre-
poznati in zamejiti manipulativne težnje političnega in ekonomskega sis-
tema – tako je vsaj svojo odločitev za spremembo zornega kota utemelje-
val Habermas.1
Novejša Habermasova teorija stopa z roko v roki s teorijami, ki uteme-
ljujejo nove načine publicitete, odprtost mediatizirane javne sfere in vidno-
sti vsebin,2 v tem kontekstu pa ne problematizirajo razrednih struktur druž-
be in iz nje izvirajočih partikularnih interesov, ki so v preteklosti povzročili
refevdalizacijo meščanske javne sfere. V novejših teorijah, ki se s teorijo post-
modernosti spogledujejo vsaj v poudarjanju simbolnih dimenzij javnosti,3
kategorije razreda nadomeščajo življenjski slogi in iskanje interesnih zave-
zništev, poskuse ideološke indoktrinacije pa javnost takoj prepozna ali pa
1 Jürgen Habermas, Predgovor k novi izdaji Strukturnih sprememb javnosti, v: Javnost 1 (1994).
2 John B. Thompson, The Media and Modernity: A Social Theory of the Media, Stanford 1995.
3 Leon H. Mayhew, The New Public: Professional Communication and the Means of Social Influ-
ence, Cambridge 1997.
Javna sfera v času
nematerialnega dela
Teorije javnosti in javne sfere ne morejo spregledati prispevka Jürge-
na Habermasa, ki je v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja prvi
koncipiral javnost kot sfero, pokazal na nastanek liberalne javnosti z vzpo-
nom meščanstva, nato na njen zaton (refevdalizacijo) v dobi industrijskega
kapitalizma, v začetku devetdesetih let 20. stoletja pa je svojo analizo zato-
na liberalne javnosti revidiral ter predstavil novejšo teorijo javne sfere. Po-
vod za revizijo in prenovitev teorije javne sfere je bil med drugim tudi pa-
dec Vzhodnega bloka, ki naj bi pomenil zmago civilne družbe nad rigidni-
mi državnimi birokracijami, s čimer naj bi se med drugim pokazala nek-
daj podcenjevana racionalnost članov javnosti in njihova sposobnost pre-
poznati in zamejiti manipulativne težnje političnega in ekonomskega sis-
tema – tako je vsaj svojo odločitev za spremembo zornega kota utemelje-
val Habermas.1
Novejša Habermasova teorija stopa z roko v roki s teorijami, ki uteme-
ljujejo nove načine publicitete, odprtost mediatizirane javne sfere in vidno-
sti vsebin,2 v tem kontekstu pa ne problematizirajo razrednih struktur druž-
be in iz nje izvirajočih partikularnih interesov, ki so v preteklosti povzročili
refevdalizacijo meščanske javne sfere. V novejših teorijah, ki se s teorijo post-
modernosti spogledujejo vsaj v poudarjanju simbolnih dimenzij javnosti,3
kategorije razreda nadomeščajo življenjski slogi in iskanje interesnih zave-
zništev, poskuse ideološke indoktrinacije pa javnost takoj prepozna ali pa
1 Jürgen Habermas, Predgovor k novi izdaji Strukturnih sprememb javnosti, v: Javnost 1 (1994).
2 John B. Thompson, The Media and Modernity: A Social Theory of the Media, Stanford 1995.
3 Leon H. Mayhew, The New Public: Professional Communication and the Means of Social Influ-
ence, Cambridge 1997.
