Page 65 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 65
Medijska fenomenologija: O avtonomiji in cenzuri v Sloveniji
lahko zdelo (predvsem gospodarju medija), da je želela reči, da je premier
pes, s čimer bi bila izjava žaljiva. Pomembno je vedeti, da novinar ali ure-
dnik, ki prirejata realnost, tega ne počneta v skladu z običajnim (psihoana-
litičnim) pojmom fantazme, kjer bi to vključevala v svojo konstrukcijo re-
snice in realnosti, ampak da je, v tako rekoč ontološkem in epistemološkem
smislu, cenzura zavezana nekemu premišljenemu modusu ustvarjanja dru-
gačne slike in realnosti, za katero akter največkrat ve, da ni resnična. Če bi
namreč cenzor (pred svojim posegom) ne verjel, da naslikana realnost ni
resnična, ne bi bil cenzor in njegov poseg bi morali poimenovati drugače.
Zapis smo začeli s predstavitvijo popačitve pogleda na medije, ki je do-
mnevno upravičeval ter iniciiral njihov prevzem in tekel vzporedno z za-
nikanjem prevzema. Slednje je ostalo njihova idiosinkratična lastnost in
temu je zavezana tudi zadnja faza, ki se dogaja zdaj, ko to pišem (avgust
2008) – ko je v letu 2007 zaradi lastniških prestrukturacij in predhodnje-
ga spora med lastniki Dela in predsednikom vlade prišlo do uredniške in
upravljalske zamenjave na čelu tega časopisa, se je njegova nesporno provla-
dna usmeritev nenadoma nehala. Toda vpliva na Delo, tako kot seveda tudi
na RTV, STA, Večer in druge medije, Janša in vladajoča elita nikoli nista
priznala, temveč sta vztrajala pri Verneinung, če si sposodimo Freudov iz-
raz.30 Zdaj, ko Delo ni več pod njihovim vplivom, poskušajo ustvariti vtis,
da takšno ni bilo nikoli. Operacija Ungeschehenmachen torej tudi v svojih
zaključnih fazah, tako kot poprej, ni razložljiva le z gesto zanikanja. Vlada-
joča elita in njeni intelektualni krogi ne le, da so zavračali očitke o vmeša-
vanju in ne le, da so ga retroaktivno želeli narediti za nevidnega in neobsto-
ječega; za popolno razumevanje moramo vključiti natanko komponentno,
ki smo ji posvetili pozornost – političnih prevzemov in cenzure ni bilo. Vse
skupaj se nam je le zdelo.
30 Freudov članek o zanikanju, zelo koncizen in lapidaren, je kasneje doživel zanimivo in odmev-
no recepcijo ter nadgradnjo pri J. Lacanu in O. Mannoniju, preveden pa je tudi v slovenščino:
Sigmund Freud, Nezavedno, v: Metapsihološki spisi, Ljubljana 1987.
lahko zdelo (predvsem gospodarju medija), da je želela reči, da je premier
pes, s čimer bi bila izjava žaljiva. Pomembno je vedeti, da novinar ali ure-
dnik, ki prirejata realnost, tega ne počneta v skladu z običajnim (psihoana-
litičnim) pojmom fantazme, kjer bi to vključevala v svojo konstrukcijo re-
snice in realnosti, ampak da je, v tako rekoč ontološkem in epistemološkem
smislu, cenzura zavezana nekemu premišljenemu modusu ustvarjanja dru-
gačne slike in realnosti, za katero akter največkrat ve, da ni resnična. Če bi
namreč cenzor (pred svojim posegom) ne verjel, da naslikana realnost ni
resnična, ne bi bil cenzor in njegov poseg bi morali poimenovati drugače.
Zapis smo začeli s predstavitvijo popačitve pogleda na medije, ki je do-
mnevno upravičeval ter iniciiral njihov prevzem in tekel vzporedno z za-
nikanjem prevzema. Slednje je ostalo njihova idiosinkratična lastnost in
temu je zavezana tudi zadnja faza, ki se dogaja zdaj, ko to pišem (avgust
2008) – ko je v letu 2007 zaradi lastniških prestrukturacij in predhodnje-
ga spora med lastniki Dela in predsednikom vlade prišlo do uredniške in
upravljalske zamenjave na čelu tega časopisa, se je njegova nesporno provla-
dna usmeritev nenadoma nehala. Toda vpliva na Delo, tako kot seveda tudi
na RTV, STA, Večer in druge medije, Janša in vladajoča elita nikoli nista
priznala, temveč sta vztrajala pri Verneinung, če si sposodimo Freudov iz-
raz.30 Zdaj, ko Delo ni več pod njihovim vplivom, poskušajo ustvariti vtis,
da takšno ni bilo nikoli. Operacija Ungeschehenmachen torej tudi v svojih
zaključnih fazah, tako kot poprej, ni razložljiva le z gesto zanikanja. Vlada-
joča elita in njeni intelektualni krogi ne le, da so zavračali očitke o vmeša-
vanju in ne le, da so ga retroaktivno želeli narediti za nevidnega in neobsto-
ječega; za popolno razumevanje moramo vključiti natanko komponentno,
ki smo ji posvetili pozornost – političnih prevzemov in cenzure ni bilo. Vse
skupaj se nam je le zdelo.
30 Freudov članek o zanikanju, zelo koncizen in lapidaren, je kasneje doživel zanimivo in odmev-
no recepcijo ter nadgradnjo pri J. Lacanu in O. Mannoniju, preveden pa je tudi v slovenščino:
Sigmund Freud, Nezavedno, v: Metapsihološki spisi, Ljubljana 1987.
