Page 64 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 64
Medijska politika v postsocializmu
Razlika med tem, kar je ugotovil direktor in kar je rekla novinarka, je
očitna. Prvemu se je zazdelo, da novinarka trdi, da je Janša pes, pri čemer
je seveda mislil na predsednika vlade. Toda tega ta ni dejala, pa tudi »Jan-
ša« v danem primeru ni referiral nanj, temveč na psa s tem imenom. No-
vinarka je torej bila žrtev užaljenosti, ki se je sprožila pri direktorju v ime-
nu politika, ki ga je želel zaščititi. Zdelo se je, da govori žaljivo o predsedni-
ku kot živali, v resnici pa tega ni storila. Toda že ta produkcija videza ozi-
roma druge realnosti je bila toliko nevarna, da je zaradi tega odredil sank-
cijo. Če je v primeru »Janša onesnaževalec« urednik moral prirediti novo
realnost in ustvariti nov videz glede krivcev (ali asociacij) glede onesnaže-
vanja, je tu urednik (direktor) moral naknadno ukrepati, ker se je prepo-
vedani videz že zgodil. Njegova reakcija je prišla kot opomin, da se mora-
jo novinarji glede produkcije »brezmadežne« realnosti bolj potruditi, kar
je včasih, glede na subjektivnost in naključnost navideznega, lahko povsem
nemogoča naloga.
Zaključna beseda
Politizacija, prikritost in zanikanje so tri težave za spremljanje inter-
vencij v medije. Če cenzure domnevno ni, kako jo opisati in s kakšnimi
sredstvi jo prikriti? Kakšna sredstva argumentiranja in prepričanja upora-
biti, da nam bodo drugi verjeli glede tega? V prispevku sem postavil hipo-
tezo, da je razpravo o političnih pritiskih in cenzuri pri nas spremljalo od-
ločno zanikanje, nadgrajeno v ustvarjanje drugačnega vtisa. »Fenomeno-
logija«, ustvarjanje videza in drugačne realnosti je posebnost legitimiranja
političnih prevzemov, utemeljena je v političnopsihološki motivaciji, ne-
kakšni fenomenologiji oziroma »prikazovanju« njihove drugačnosti, ne-
pravšnjosti, neprimernosti. Fenomenologija ima dve ravni: političnim ak-
terjem se zdi, da mediji niso na njihovi strani, da jim nagajajo, da ne poro-
čajo na pravilen način itd. Tej ravni bi lahko rekli zgrešena percepcija pri-
kazovanja realnosti. Druga raven je tista, pri kateri nismo mi tisti, ki se
nam stvari prikazujejo kot popačene, temveč mi (kot zainteresirani cen-
zorji) prikazujemo stvari kot popačene. Največkrat govorimo pač o kla-
sičnih oblikah manipulacije. Obe ravni sta povezani: nekdo, ki stvari in
stanja prikazuje kot popačena, ta to počne bodisi namensko bodisi zara-
di popačene percepcije bodisi iz obeh razlogov. Naslednja značilnost di-
menzije navideznega pa je, da jo najdemo tudi v cenzuri, kadar se aktivira v
»fantazmatski« predstavi novinarja. Ko se navedba dejstva, da se na sple-
tni strani kot prvi zadetek pod imenom Janša pojavi tisti »iz pasjega sve-
ta«, prevede v potencialno grožnjo »Janša je pes« le zato, ker bi se komu
Razlika med tem, kar je ugotovil direktor in kar je rekla novinarka, je
očitna. Prvemu se je zazdelo, da novinarka trdi, da je Janša pes, pri čemer
je seveda mislil na predsednika vlade. Toda tega ta ni dejala, pa tudi »Jan-
ša« v danem primeru ni referiral nanj, temveč na psa s tem imenom. No-
vinarka je torej bila žrtev užaljenosti, ki se je sprožila pri direktorju v ime-
nu politika, ki ga je želel zaščititi. Zdelo se je, da govori žaljivo o predsedni-
ku kot živali, v resnici pa tega ni storila. Toda že ta produkcija videza ozi-
roma druge realnosti je bila toliko nevarna, da je zaradi tega odredil sank-
cijo. Če je v primeru »Janša onesnaževalec« urednik moral prirediti novo
realnost in ustvariti nov videz glede krivcev (ali asociacij) glede onesnaže-
vanja, je tu urednik (direktor) moral naknadno ukrepati, ker se je prepo-
vedani videz že zgodil. Njegova reakcija je prišla kot opomin, da se mora-
jo novinarji glede produkcije »brezmadežne« realnosti bolj potruditi, kar
je včasih, glede na subjektivnost in naključnost navideznega, lahko povsem
nemogoča naloga.
Zaključna beseda
Politizacija, prikritost in zanikanje so tri težave za spremljanje inter-
vencij v medije. Če cenzure domnevno ni, kako jo opisati in s kakšnimi
sredstvi jo prikriti? Kakšna sredstva argumentiranja in prepričanja upora-
biti, da nam bodo drugi verjeli glede tega? V prispevku sem postavil hipo-
tezo, da je razpravo o političnih pritiskih in cenzuri pri nas spremljalo od-
ločno zanikanje, nadgrajeno v ustvarjanje drugačnega vtisa. »Fenomeno-
logija«, ustvarjanje videza in drugačne realnosti je posebnost legitimiranja
političnih prevzemov, utemeljena je v političnopsihološki motivaciji, ne-
kakšni fenomenologiji oziroma »prikazovanju« njihove drugačnosti, ne-
pravšnjosti, neprimernosti. Fenomenologija ima dve ravni: političnim ak-
terjem se zdi, da mediji niso na njihovi strani, da jim nagajajo, da ne poro-
čajo na pravilen način itd. Tej ravni bi lahko rekli zgrešena percepcija pri-
kazovanja realnosti. Druga raven je tista, pri kateri nismo mi tisti, ki se
nam stvari prikazujejo kot popačene, temveč mi (kot zainteresirani cen-
zorji) prikazujemo stvari kot popačene. Največkrat govorimo pač o kla-
sičnih oblikah manipulacije. Obe ravni sta povezani: nekdo, ki stvari in
stanja prikazuje kot popačena, ta to počne bodisi namensko bodisi zara-
di popačene percepcije bodisi iz obeh razlogov. Naslednja značilnost di-
menzije navideznega pa je, da jo najdemo tudi v cenzuri, kadar se aktivira v
»fantazmatski« predstavi novinarja. Ko se navedba dejstva, da se na sple-
tni strani kot prvi zadetek pod imenom Janša pojavi tisti »iz pasjega sve-
ta«, prevede v potencialno grožnjo »Janša je pes« le zato, ker bi se komu
