Page 17 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 17
a Nahtigal
Notranja
(ne)svoboda
tiska
Posamezniki in posameznice znotraj medijske industrije so vredni ve-
like pozornosti. Da »tisk«1 uresničuje pravno zagotovljeno svobodo,
namreč potrebuje konkretne izvajalce in izvajalke, ustvarjalce in ustvarjal-
ke posamičnih avtorskih del, objavljenih v medijskih produktih.2 Zelo oči-
tno je, da je prav izražanje (naj bo pisno, govorno, slikovno …) v odnosu do
publike glavna oziroma najbolj opazna novinarska dejavnost3 in svoboda
izražanja osrednji instrument za svobodno opravljanje novinarskega dela.
Seveda ne gre za specifično novinarsko svobodo, ampak za temeljno člove-
kovo pravico, ki jo vsakemu od nas zagotavljajo najvišji nacionalni in med-
narodni pravni dokumenti.4 Kot nobena druga, niti ta svoboda ni absolu-
tna, ob tem pa je treba razlikovati med zakonsko določenimi, torej – v kon-
tekstu tega prispevka – zunanjimi mejami (med drugim tudi v kazenski za-
1 Na tem mestu mislim na medijske institucije.
2 Osredinjam se na novinarske izdelke, čeprav je že ob površnem spremljanju medijev jasno, da
dobršen del zavzemajo druge vsebine.
3 Zaradi prostorskih omejitev se moramo zateči k poenostavljanju in ne moremo ustrezno raz-
delati uporabljenih pojmov. Izražanje je konstitutivno za novinarsko delo, seveda pa nikakor ni
njegov edini element. Ob tem pa je možno v svobodo izražanja zajeti tudi pogoje za druge bistve-
ne faze novinarskega dela (na primer preverjanje informacij pri različnih virih in zaščita vira),
če slednjega ne obravnavamo le kot sporočanje, ampak tudi kot »zbiranje in sprejemanje«, kot
o tem piše v Ustavi RS.
4 Ustava Republike Slovenije v 39. členu zagotavlja svobodo »izražanja misli, govora in javnega
nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira,
sprejema in širi vesti in mnenja.« Na mednarodni ravni je svoboda izražanja kot temeljna člove-
kova pravica opredeljena v 19. členu Splošne deklaracije človekovih pravic, ki jo je sprejela Orga-
nizacija združenih narodov. Zagotavlja jo tudi Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic
in temeljnih svoboščin (v 10. členu).
Notranja
(ne)svoboda
tiska
Posamezniki in posameznice znotraj medijske industrije so vredni ve-
like pozornosti. Da »tisk«1 uresničuje pravno zagotovljeno svobodo,
namreč potrebuje konkretne izvajalce in izvajalke, ustvarjalce in ustvarjal-
ke posamičnih avtorskih del, objavljenih v medijskih produktih.2 Zelo oči-
tno je, da je prav izražanje (naj bo pisno, govorno, slikovno …) v odnosu do
publike glavna oziroma najbolj opazna novinarska dejavnost3 in svoboda
izražanja osrednji instrument za svobodno opravljanje novinarskega dela.
Seveda ne gre za specifično novinarsko svobodo, ampak za temeljno člove-
kovo pravico, ki jo vsakemu od nas zagotavljajo najvišji nacionalni in med-
narodni pravni dokumenti.4 Kot nobena druga, niti ta svoboda ni absolu-
tna, ob tem pa je treba razlikovati med zakonsko določenimi, torej – v kon-
tekstu tega prispevka – zunanjimi mejami (med drugim tudi v kazenski za-
1 Na tem mestu mislim na medijske institucije.
2 Osredinjam se na novinarske izdelke, čeprav je že ob površnem spremljanju medijev jasno, da
dobršen del zavzemajo druge vsebine.
3 Zaradi prostorskih omejitev se moramo zateči k poenostavljanju in ne moremo ustrezno raz-
delati uporabljenih pojmov. Izražanje je konstitutivno za novinarsko delo, seveda pa nikakor ni
njegov edini element. Ob tem pa je možno v svobodo izražanja zajeti tudi pogoje za druge bistve-
ne faze novinarskega dela (na primer preverjanje informacij pri različnih virih in zaščita vira),
če slednjega ne obravnavamo le kot sporočanje, ampak tudi kot »zbiranje in sprejemanje«, kot
o tem piše v Ustavi RS.
4 Ustava Republike Slovenije v 39. členu zagotavlja svobodo »izražanja misli, govora in javnega
nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira,
sprejema in širi vesti in mnenja.« Na mednarodni ravni je svoboda izražanja kot temeljna člove-
kova pravica opredeljena v 19. členu Splošne deklaracije človekovih pravic, ki jo je sprejela Orga-
nizacija združenih narodov. Zagotavlja jo tudi Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic
in temeljnih svoboščin (v 10. členu).
