Page 131 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 131
ijela Majstorović
Žrtve, mame
in superženske:
Spolni diskurzi
in subjektivnosti
v Bosni in
Hercegovini
Vrazpravah o medijskih reprezentacijah marginaliziranih skupin na
način kulturnih študij je dominatna perspektiva družbeno kon-
struktivistična – zagovarjajoč stališče, da je realnost diskurzivno konstrui-
rana in da so za temi konstrukti resnični ljudje in institucije, ki imajo moč
in uporabljajo različne ideologije. Kritični realisti, po drugi strani, trdijo,
da realnost ni le diskurzivna, temveč da imajo različne dimenzije in rav-
ni življenja – fizična, kemična, biološka, ekonomska, družbena, psiholo-
ška, semiološka (in jezikovna) – svoje jezikovne strukture, ki imajo poseb-
ne generativne učinke na dogodke skozi svoje posebne mehanizme.1 Raz-
pon kritičnega realizma vključuje analize materialnih pogojev in diskur-
zivnih praks, čeprav je bilo dosedaj opravljenega le malo empiričnega dela,
ki bi vključevalo vse naštete dimenzije. Fairclough zavrača skrajne verzije
družbenega konstruktivizma – v svoji obravnavi diskurza in družbenega
trdi, da je »diskurz osnovno sredstvo, s katerim člani organizacije ustvar-
jajo koherentno družbeno realnost, ki uokvirja njihov čut za to, kdo so.«2
V analizah konkretnih družbenih praks in subjektov, posebej tistih, ki
so zatirani, se zdi ta dualizem nepotreben, saj sta oba pristopa dejansko pre-
cej komplementarna. Strinjam se, da je realnost družbeno konstruirana, in
mislim, da je sedanji kontekst konservativne mešanice patriarhata in kapi-
talizma v BiH še vedno poln diskurzov, ki, na mnogo različnih načinov,
1 Lillie Chouliaraki in Norman Fairclough, Discourse in Late Modernity: Rethinking Critical
Discourse Analysis, Edinburgh 1999; Roy Bhaskar, Scientific Realism and Human Emancipati-
on, London 1986.
2 Norman Fairclough, Discourse Analysis in Organizational Studies: The Case for Critical Reali-
sm, 2005, 3. http://www.ling.lancs.ac.uk/staff/norman/OS2%20.doc.
Žrtve, mame
in superženske:
Spolni diskurzi
in subjektivnosti
v Bosni in
Hercegovini
Vrazpravah o medijskih reprezentacijah marginaliziranih skupin na
način kulturnih študij je dominatna perspektiva družbeno kon-
struktivistična – zagovarjajoč stališče, da je realnost diskurzivno konstrui-
rana in da so za temi konstrukti resnični ljudje in institucije, ki imajo moč
in uporabljajo različne ideologije. Kritični realisti, po drugi strani, trdijo,
da realnost ni le diskurzivna, temveč da imajo različne dimenzije in rav-
ni življenja – fizična, kemična, biološka, ekonomska, družbena, psiholo-
ška, semiološka (in jezikovna) – svoje jezikovne strukture, ki imajo poseb-
ne generativne učinke na dogodke skozi svoje posebne mehanizme.1 Raz-
pon kritičnega realizma vključuje analize materialnih pogojev in diskur-
zivnih praks, čeprav je bilo dosedaj opravljenega le malo empiričnega dela,
ki bi vključevalo vse naštete dimenzije. Fairclough zavrača skrajne verzije
družbenega konstruktivizma – v svoji obravnavi diskurza in družbenega
trdi, da je »diskurz osnovno sredstvo, s katerim člani organizacije ustvar-
jajo koherentno družbeno realnost, ki uokvirja njihov čut za to, kdo so.«2
V analizah konkretnih družbenih praks in subjektov, posebej tistih, ki
so zatirani, se zdi ta dualizem nepotreben, saj sta oba pristopa dejansko pre-
cej komplementarna. Strinjam se, da je realnost družbeno konstruirana, in
mislim, da je sedanji kontekst konservativne mešanice patriarhata in kapi-
talizma v BiH še vedno poln diskurzov, ki, na mnogo različnih načinov,
1 Lillie Chouliaraki in Norman Fairclough, Discourse in Late Modernity: Rethinking Critical
Discourse Analysis, Edinburgh 1999; Roy Bhaskar, Scientific Realism and Human Emancipati-
on, London 1986.
2 Norman Fairclough, Discourse Analysis in Organizational Studies: The Case for Critical Reali-
sm, 2005, 3. http://www.ling.lancs.ac.uk/staff/norman/OS2%20.doc.
