Page 115 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 115
Medijska moč in emancipatorna politika SHS- in jugoslovanskih časopisov
Trojka tipov je od konca druge svetovne vojne do danes doživela delne
družbeno-politične zgodovinske revizije. V povojni SFRJ – ki je vsem svo-
jim narodom in narodnostim ter tovarišem in tovarišicam formalno pode-
lila enake pravice in s tem »odvzela smisel« obstoju kakršnegakoli ženske-
ga gibanja – so bila vsa predvojna ženska društva – ne glede na to, ali so bila
formirana na nacionalni, verski ali socialni, politični, kulturni, feministič-
ni ali profesionalni osnovi – enako opredeljena kot meščanska, medtem ko
je bilo njihovo humanitarno, izobraževalno in ustvarjalno delovanje obso-
jano kot sledenje »napačni«, buržoazni ideologiji – to je bila komunistič-
na in postrevolucionarna revizija.39 Na začetku devetdesetih, v času raz-
pada Jugoslavije, je propatriarhalno žensko zadrugarstvo ponovno zažive-
lo v dominantnem nacionalističnem diskurzu, ki je hrepenel po folklor-
ni tradiciji in religiozni praksi, istočasno pa je prišlo do ponovnega odkri-
tja in revalorizacije delovanja nekaterih pripadnic meščanskega sloja, ki je
bilo izkopano iz starih arhivov in katerih nacionalno opredeljevanje je bilo
manipulativno interpretirano z namenom pisanja zgodovinskega teksta,
primernega za potrebe ustvarjanja etnonacionalnih držav (to je bila dru-
ga, etnonacionalistična revizija). Po obdobju etnonacionalističnih politik,
v imenu katerih so bile začete vojne v devetdesetih, so bile v obdobju tran-
zicije ponovno odkrite stare predstavnice salonskega feminizma in njihove
t. i. buržoazne organizacije, ki so – v skladu z uvajanjem liberalno-demo-
kratskih političnih manir z namenom približevanja spolno ozaveščeni ve-
liki evropski družini – nenadoma postale velike ženske svojega časa, njiho-
va gibanja pa davni znanilci državljanske enakosti in raznolikosti sodobne
družbe (tretja, tranzicijska kvazi liberalno-demokratsko revizija).
Zaključimo lahko, da so morda nekatere družbeno-politične revizije
zgodovine ženskih gibanj iz medvojnega obdobja bolj »humane« kot dru-
ge (ali vsaj manj pogubne) ter da nekatere bolj spominjajo na manipula-
tivne interpretacije, medtem ko so druge bolj podobne uspešnim speku-
lacijam. V vsakem primeru obstoju prvih ženskih organizacij in mrež na
območju Jugoslavije – v okviru katerih so obstajale mnoge ženske oseb-
nosti, vredne pozornosti (ki si verjetno niso nikoli mislile, da bodo zlo-
39 Jovanka Kecman v svoji knjigi, ki je podkrepljena z množico podatkov in jasno politično opre-
deljeno socialistično retoriko (značilno za čas, v katerem je nastala), razliko med prvima dvema
tipoma definira takole: »Feministično gibanje se je zavzemalo za delno osvoboditev žensk, za
pravno enakost žensk in moških v okvirih obstoječe družbene ureditve, medtem ko se je dela-
vsko gibanje borilo proti izkoriščanju žensk v kapitalistični družbi in za popolno emancipacijo
žensk v novi brezrazredni družbi.« N. d., 15. »Meščanska ženska društva so angažirala določe-
no število intelektualk in premožnejših žensk in tam so našla novo področje za svojo dejavnost.
Buržoazija je nudila podporo tem društvom in ta so delno reševala socialne probleme. /preve-
del P. K./« N. d., 11.
Trojka tipov je od konca druge svetovne vojne do danes doživela delne
družbeno-politične zgodovinske revizije. V povojni SFRJ – ki je vsem svo-
jim narodom in narodnostim ter tovarišem in tovarišicam formalno pode-
lila enake pravice in s tem »odvzela smisel« obstoju kakršnegakoli ženske-
ga gibanja – so bila vsa predvojna ženska društva – ne glede na to, ali so bila
formirana na nacionalni, verski ali socialni, politični, kulturni, feministič-
ni ali profesionalni osnovi – enako opredeljena kot meščanska, medtem ko
je bilo njihovo humanitarno, izobraževalno in ustvarjalno delovanje obso-
jano kot sledenje »napačni«, buržoazni ideologiji – to je bila komunistič-
na in postrevolucionarna revizija.39 Na začetku devetdesetih, v času raz-
pada Jugoslavije, je propatriarhalno žensko zadrugarstvo ponovno zažive-
lo v dominantnem nacionalističnem diskurzu, ki je hrepenel po folklor-
ni tradiciji in religiozni praksi, istočasno pa je prišlo do ponovnega odkri-
tja in revalorizacije delovanja nekaterih pripadnic meščanskega sloja, ki je
bilo izkopano iz starih arhivov in katerih nacionalno opredeljevanje je bilo
manipulativno interpretirano z namenom pisanja zgodovinskega teksta,
primernega za potrebe ustvarjanja etnonacionalnih držav (to je bila dru-
ga, etnonacionalistična revizija). Po obdobju etnonacionalističnih politik,
v imenu katerih so bile začete vojne v devetdesetih, so bile v obdobju tran-
zicije ponovno odkrite stare predstavnice salonskega feminizma in njihove
t. i. buržoazne organizacije, ki so – v skladu z uvajanjem liberalno-demo-
kratskih političnih manir z namenom približevanja spolno ozaveščeni ve-
liki evropski družini – nenadoma postale velike ženske svojega časa, njiho-
va gibanja pa davni znanilci državljanske enakosti in raznolikosti sodobne
družbe (tretja, tranzicijska kvazi liberalno-demokratsko revizija).
Zaključimo lahko, da so morda nekatere družbeno-politične revizije
zgodovine ženskih gibanj iz medvojnega obdobja bolj »humane« kot dru-
ge (ali vsaj manj pogubne) ter da nekatere bolj spominjajo na manipula-
tivne interpretacije, medtem ko so druge bolj podobne uspešnim speku-
lacijam. V vsakem primeru obstoju prvih ženskih organizacij in mrež na
območju Jugoslavije – v okviru katerih so obstajale mnoge ženske oseb-
nosti, vredne pozornosti (ki si verjetno niso nikoli mislile, da bodo zlo-
39 Jovanka Kecman v svoji knjigi, ki je podkrepljena z množico podatkov in jasno politično opre-
deljeno socialistično retoriko (značilno za čas, v katerem je nastala), razliko med prvima dvema
tipoma definira takole: »Feministično gibanje se je zavzemalo za delno osvoboditev žensk, za
pravno enakost žensk in moških v okvirih obstoječe družbene ureditve, medtem ko se je dela-
vsko gibanje borilo proti izkoriščanju žensk v kapitalistični družbi in za popolno emancipacijo
žensk v novi brezrazredni družbi.« N. d., 15. »Meščanska ženska društva so angažirala določe-
no število intelektualk in premožnejših žensk in tam so našla novo področje za svojo dejavnost.
Buržoazija je nudila podporo tem društvom in ta so delno reševala socialne probleme. /preve-
del P. K./« N. d., 11.
