Page 194 - Igor Ž. Žagar / Mojca Schlamberger Brezar, Argumentacija v jeziku, Digitalna knjižnica, Dissertationes 4
P. 194
Argumentacija v jeziku
1) protiargumentacijski povezovalci vežejo interakcijska dejanja,
ki imajo med seboj semantični, argumentacijski ali pragmatični odnos
protislovja,40 hkrati pa to kontradikcijo rešujejo v notranjosti govornega
posega;
2) to kontradikcijo pragmatično razrešujemo z ilokucijskimi ali inte-
rakcijskimi funkcijami, kot so zavračanje argumenta, zavračanje dejstva ali
ugotavljanja določenega protislovja, ki so splošno imenovani tudi dopušča-
nje, izpodbijanje, proti-dejstvenost.
Semantično lahko odnos, ki ga uvajajo protiargumentacijski povezo-
valci, označimo kot implikacijo med p in ne-q. Argumentacijske značilno-
sti so povezane z naravo nasprotja med p in q. Odnos je posreden, če se
vzpostavi glede na implicitne sklepe p in q, ter neposreden, če so sklepi iz-
peljivi iz p in q. Samo mais predstavlja možnost posrednega odnosa (pri-
mer (138)):
(138)
Il pleut, mais j‘ai envie de prendre l‘air.
Dežuje, ampak rad bi šel na zrak.
V zgornjem primeru sta p in q podana z nasprotujočimi si sklepi: na
podlagi p (dežuje) bi sklepali na ostal bom doma. Na podlagi q (rad bi šel na
zrak) pa sklepamo na šel bom ven. Drugi sklep prevlada in predstavlja sklep
dopustnega diskurzivnega gibanja.
Na splošno protiargumentacijski povezovalci nastopajo v treh funkci-
jah:
1) v funkciji zavračanja argumentacijske usmeritve (q izničuje usmeri-
tev p);
2) v funkciji ugotavljanja protislovja (q ukinja veljavnost odnosa med p
in ne-q, ne da bi ga izničil);
3) v funkciji dejstvenega zavračanja (q zanika dejstvo, ki ga označuje
propozicija p).
Slovenski dopustno-protivni zaznamovalci in
dopustno-protivno argumentacijsko gibanje
Nosilci argumentacije v jeziku, operatorji in konektorji, se združujejo v
dopustno-protivno argumentacijsko gibanje v dveh fazah: prva faza prina-
40 V filozofiji se uporablja tudi poimenovanje kontradikcija: gre za odnos, ki predstavlja diago-
nalo v logičnem kvadratu.
1) protiargumentacijski povezovalci vežejo interakcijska dejanja,
ki imajo med seboj semantični, argumentacijski ali pragmatični odnos
protislovja,40 hkrati pa to kontradikcijo rešujejo v notranjosti govornega
posega;
2) to kontradikcijo pragmatično razrešujemo z ilokucijskimi ali inte-
rakcijskimi funkcijami, kot so zavračanje argumenta, zavračanje dejstva ali
ugotavljanja določenega protislovja, ki so splošno imenovani tudi dopušča-
nje, izpodbijanje, proti-dejstvenost.
Semantično lahko odnos, ki ga uvajajo protiargumentacijski povezo-
valci, označimo kot implikacijo med p in ne-q. Argumentacijske značilno-
sti so povezane z naravo nasprotja med p in q. Odnos je posreden, če se
vzpostavi glede na implicitne sklepe p in q, ter neposreden, če so sklepi iz-
peljivi iz p in q. Samo mais predstavlja možnost posrednega odnosa (pri-
mer (138)):
(138)
Il pleut, mais j‘ai envie de prendre l‘air.
Dežuje, ampak rad bi šel na zrak.
V zgornjem primeru sta p in q podana z nasprotujočimi si sklepi: na
podlagi p (dežuje) bi sklepali na ostal bom doma. Na podlagi q (rad bi šel na
zrak) pa sklepamo na šel bom ven. Drugi sklep prevlada in predstavlja sklep
dopustnega diskurzivnega gibanja.
Na splošno protiargumentacijski povezovalci nastopajo v treh funkci-
jah:
1) v funkciji zavračanja argumentacijske usmeritve (q izničuje usmeri-
tev p);
2) v funkciji ugotavljanja protislovja (q ukinja veljavnost odnosa med p
in ne-q, ne da bi ga izničil);
3) v funkciji dejstvenega zavračanja (q zanika dejstvo, ki ga označuje
propozicija p).
Slovenski dopustno-protivni zaznamovalci in
dopustno-protivno argumentacijsko gibanje
Nosilci argumentacije v jeziku, operatorji in konektorji, se združujejo v
dopustno-protivno argumentacijsko gibanje v dveh fazah: prva faza prina-
40 V filozofiji se uporablja tudi poimenovanje kontradikcija: gre za odnos, ki predstavlja diago-
nalo v logičnem kvadratu.
