Page 174 - Igor Ž. Žagar / Mojca Schlamberger Brezar, Argumentacija v jeziku, Digitalna knjižnica, Dissertationes 4
P. 174
Argumentacija v jeziku
njegove funkcije. Posledično so zelo raznolike tudi sodobne interpretacije,
ki koncept toposa vključujejo v svoje teoretske modele.2
V teoriji argumentacije v jeziku sta Ducrot in Anscombre3 topose pre-
maknila od klasične in logične tradicije, izhajajoč pri tem iz teze, da »ar-
gumentacijski odnosi niso dodani semantični vrednosti izreka«, ampak so
»temeljni, prisotni od najgloblje ravni analize dalje«.4 Toposi so pri njiju
sicer etimološko vezani na Aristotela, vendar avtorjema ne gre za opisovan-
je logično-psiholoških mehanizmov argumentacije, ampak za opisovanje
argumentacijskih diskurzov, in sicer predvsem navezav dveh segmentov,
A (argumenta) in C (sklepa). Ta navezovanja v argumentaciji uporabijo še
tretji člen, garant, ki omogoča prehod od A do C. In prav ta garant argu-
mentacijskih navezav je topos.5
Po Anscombru6 med izrekanjem govorec daje navodila o poti,7 ki jo je
izbral, in naslovnik poskuša to pot rekonstruirati na podlagi danih kazal-
cev. Ti kazalci, ki omogočajo izbiro med izbranimi potmi, so toposi. Pred-
stavljajo splošne principe, ki služijo kot podlaga za sklepanje, niso pa skle-
panje samo. Nikdar niso zatrjeni na ta način, da bi se govorec predstavljal
kot njihov avtor, tudi če to dejansko je. Vedno so predstavljeni kot predmet
soglasja v določeni skupnosti, ki je lahko širša ali ožja, oziroma celo skrče-
na na posameznika, t. j. govorca.
Topos torej določa premise, ki jih je v določeni situaciji relevantno upo-
rabiti, in je garant za prehod od premis k sklepu. Vrednost »garanta« iz-
vira iz njegove proceduralne rabe. Zato ga lahko po eni strani predstavimo
kot zakon, po drugi pa kot samoumevno resnico.
O značilnostih toposa izčrpno piše že Igor Ž. Žagar v prvem delu knji-
ge, kjer zelo jasno opredeli tudi razlike med logiko in argumentacijo v vsak-
danjem jeziku, med sestavinami logičnega in retoričnega sklepanja in vlo-
go, ki jo topos opravlja v slednjem.8 Da se ne bi preveč in po nepotrebnem
ponavljali, na tem mestu povzemimo le nekaj ključnih značilnosti, ki ve-
2 Topos in njegove konceptualizacije podrobno obravnava Igor Ž. Žagar v poglavju Topoi: črna
skrinjica argumentacije.
3 J.-C. Anscombre, O. Ducrot, L'Argumentation dans la langue, Bruselj 1983; J.-C. Anscombre
et al., Théorie des topoï, Pariz 1995.
4 J.-C. Anscombre et al., n. d., 15.
5 O. Ducrot, Topoï et formes topiques,v: J.-C. Anscombre et al. (ur.), Théorie des topoï, Pariz
1995, 85.
6 J.-C. Anscombre et al., n. d., 38–39.
7 Fr. parcours.
8 Glej zlasti poglavji Argumentacija v jeziku proti argumentaciji z jezikom in Topoi: črna skrinji-
ca argumentacije.
njegove funkcije. Posledično so zelo raznolike tudi sodobne interpretacije,
ki koncept toposa vključujejo v svoje teoretske modele.2
V teoriji argumentacije v jeziku sta Ducrot in Anscombre3 topose pre-
maknila od klasične in logične tradicije, izhajajoč pri tem iz teze, da »ar-
gumentacijski odnosi niso dodani semantični vrednosti izreka«, ampak so
»temeljni, prisotni od najgloblje ravni analize dalje«.4 Toposi so pri njiju
sicer etimološko vezani na Aristotela, vendar avtorjema ne gre za opisovan-
je logično-psiholoških mehanizmov argumentacije, ampak za opisovanje
argumentacijskih diskurzov, in sicer predvsem navezav dveh segmentov,
A (argumenta) in C (sklepa). Ta navezovanja v argumentaciji uporabijo še
tretji člen, garant, ki omogoča prehod od A do C. In prav ta garant argu-
mentacijskih navezav je topos.5
Po Anscombru6 med izrekanjem govorec daje navodila o poti,7 ki jo je
izbral, in naslovnik poskuša to pot rekonstruirati na podlagi danih kazal-
cev. Ti kazalci, ki omogočajo izbiro med izbranimi potmi, so toposi. Pred-
stavljajo splošne principe, ki služijo kot podlaga za sklepanje, niso pa skle-
panje samo. Nikdar niso zatrjeni na ta način, da bi se govorec predstavljal
kot njihov avtor, tudi če to dejansko je. Vedno so predstavljeni kot predmet
soglasja v določeni skupnosti, ki je lahko širša ali ožja, oziroma celo skrče-
na na posameznika, t. j. govorca.
Topos torej določa premise, ki jih je v določeni situaciji relevantno upo-
rabiti, in je garant za prehod od premis k sklepu. Vrednost »garanta« iz-
vira iz njegove proceduralne rabe. Zato ga lahko po eni strani predstavimo
kot zakon, po drugi pa kot samoumevno resnico.
O značilnostih toposa izčrpno piše že Igor Ž. Žagar v prvem delu knji-
ge, kjer zelo jasno opredeli tudi razlike med logiko in argumentacijo v vsak-
danjem jeziku, med sestavinami logičnega in retoričnega sklepanja in vlo-
go, ki jo topos opravlja v slednjem.8 Da se ne bi preveč in po nepotrebnem
ponavljali, na tem mestu povzemimo le nekaj ključnih značilnosti, ki ve-
2 Topos in njegove konceptualizacije podrobno obravnava Igor Ž. Žagar v poglavju Topoi: črna
skrinjica argumentacije.
3 J.-C. Anscombre, O. Ducrot, L'Argumentation dans la langue, Bruselj 1983; J.-C. Anscombre
et al., Théorie des topoï, Pariz 1995.
4 J.-C. Anscombre et al., n. d., 15.
5 O. Ducrot, Topoï et formes topiques,v: J.-C. Anscombre et al. (ur.), Théorie des topoï, Pariz
1995, 85.
6 J.-C. Anscombre et al., n. d., 38–39.
7 Fr. parcours.
8 Glej zlasti poglavji Argumentacija v jeziku proti argumentaciji z jezikom in Topoi: črna skrinji-
ca argumentacije.
