Page 173 - Igor Ž. Žagar / Mojca Schlamberger Brezar, Argumentacija v jeziku, Digitalna knjižnica, Dissertationes 4
P. 173
osi, konektorji
in argumentacijska
gibanja
»Il a été né dans la famille du préfet de la police,
mais c‘ était une famille lettré où l‘on aimait l‘art
et la littérature.«1
Topos
Zgornji stavek je na nekem znanstvenem srečanju v Parizu predava-
telj izgovoril v povezavi z življenjepisom nekega pakistanskega re-
žiserja. Takoj se zamislimo nad povezavo, ki jo je s tem ustvaril – policist,
vendar izobražen. Kar pomeni, da sta prva in druga trditev za avtorja v na-
sprotju. Policist ne more biti izobražen, oziroma če je izobražen, je to v na-
sprotju s pričakovanji – vsaj v francoski družbi. Mehanizem, ki omogo-
ča tako sklepanje in argumentacijo, sta Ducrot in Anscombre poimeno-
vala topos.
Historično ozadje tega koncepta velja za enega najbolj problematičnih,
saj je že v antiki obstajala množica interpretacij o tem, kaj topos je in kak-
šna je njegova vloga zlasti v okviru retorike. Kot nakazuje Igor Ž. Žagar v
prvem delu te knjige, bi v najširšem smislu lahko govorili o dveh tradici-
jah, sofistični, ki topos (v stari grščini izraz pomeni ‘mesto‘ oziroma ‘kraj‘)
pojmuje kot »skladovnico« že pripravljenih argumentov (najrazličnejših
oblik in vsebin), ter aristotelski, po kateri je topos argumentativna shema,
ki dialektiku ali retoriku omogoča konstrukcijo argumenta za dani sklep.
A dejstvo je, da se obe pojmovanji v antiki med sabo prepletata, da jih celo
pri Aristotelu ne najdemo v obliki jasne razmejitve in da tudi kasnejši an-
tični teoretiki niso natanko vedeli, kako nedvoumno opredeliti topos in
1 Prevod: »Rojen je bil v družini načelnika policije, vendar je bila to izobražena družina, kjer so
imeli radi umetnost in literature.«
in argumentacijska
gibanja
»Il a été né dans la famille du préfet de la police,
mais c‘ était une famille lettré où l‘on aimait l‘art
et la littérature.«1
Topos
Zgornji stavek je na nekem znanstvenem srečanju v Parizu predava-
telj izgovoril v povezavi z življenjepisom nekega pakistanskega re-
žiserja. Takoj se zamislimo nad povezavo, ki jo je s tem ustvaril – policist,
vendar izobražen. Kar pomeni, da sta prva in druga trditev za avtorja v na-
sprotju. Policist ne more biti izobražen, oziroma če je izobražen, je to v na-
sprotju s pričakovanji – vsaj v francoski družbi. Mehanizem, ki omogo-
ča tako sklepanje in argumentacijo, sta Ducrot in Anscombre poimeno-
vala topos.
Historično ozadje tega koncepta velja za enega najbolj problematičnih,
saj je že v antiki obstajala množica interpretacij o tem, kaj topos je in kak-
šna je njegova vloga zlasti v okviru retorike. Kot nakazuje Igor Ž. Žagar v
prvem delu te knjige, bi v najširšem smislu lahko govorili o dveh tradici-
jah, sofistični, ki topos (v stari grščini izraz pomeni ‘mesto‘ oziroma ‘kraj‘)
pojmuje kot »skladovnico« že pripravljenih argumentov (najrazličnejših
oblik in vsebin), ter aristotelski, po kateri je topos argumentativna shema,
ki dialektiku ali retoriku omogoča konstrukcijo argumenta za dani sklep.
A dejstvo je, da se obe pojmovanji v antiki med sabo prepletata, da jih celo
pri Aristotelu ne najdemo v obliki jasne razmejitve in da tudi kasnejši an-
tični teoretiki niso natanko vedeli, kako nedvoumno opredeliti topos in
1 Prevod: »Rojen je bil v družini načelnika policije, vendar je bila to izobražena družina, kjer so
imeli radi umetnost in literature.«
