Page 171 - Igor Ž. Žagar / Mojca Schlamberger Brezar, Argumentacija v jeziku, Digitalna knjižnica, Dissertationes 4
P. 171
In – veznik in konektor
(96)
Saj je prav smešno. Ta dva tabora v bistvu, tabor, ki je nastal, bi rekel, proti
Janši. Janša v bistvu nima stvari razčiščenih popolnoma. In vendar vas izziva,
in ste vi v strahu pred njim, bi rekel, si ne upate narediti ene načelne in točne
poteze. Pa ne načelne poteze, ki bi bila napačna. Ne! Točne, napačne poteze s
pravilno proceduro. (www.fidaplus.net, Državni zbor 1996)
O vrednostih veznika in povezovalca in lahko torej sklenemo nasled-
nje: je najpogostejši veznik, ki deluje na ravni besedne zveze, predikacije in
propozicije, na ravni povezovanja izrekov pa dobi vlogo povezovalca. Nje-
gova argumentacijska vloga ni primarna, v argumentacijske odnose vstopa
predvsem, ko povezuje dele izreka, ki so med seboj v vzročnem, posledič-
nem ali protivnem razmerju, kar je tudi ena od možnosti, danih v SSKJ, ali
pa, kadar se in v povezavi s pojasnjevalnimi, posledičnimi in protivnimi
povezovalci vključuje v argumentacijska diskurzivna gibanja. Ta možnost,
ki jo ima na ravni izrekov, mu je dana predvsem sekundarno s povezovalci,
ki sledijo, oziroma razmerjem med toposi, v katerem nastopa.
Zanimivo je, da se problem argumentacije s povezovalcem in v Ducro-
tovih delih in delih Ženevske šole ne omenja, razen v zvezi z in veznikom,
ki ne more povezovati sklepa in argumenta,29 ker obstaja splošno pravilo,
po katerem mora in povezovati elemente iste narave. Kot smo že večkrat
skušali prikazati v pričujoči razpravi, ta trditev velja za in – veznik, za in –
povezovalec pa ne, saj ima drugačno funkcijo.
Za argumentacijsko vrednost, ki jo izraža govorec, je pomembna še
funkcija vrednotenja, ki jo prinaša in kot povezovalec v kombinaciji z gla-
goli (in mislim, in verjamem) oziroma gotovostnimi prislovi (in seveda, in
dejansko, in gotovo) Argumentacijska vrednost tudi tu izvira od drugod, in
sicer iz govorčeve garancije za resničnost. Govorec jamči za ustrezno inter-
pretacijo (in menim, in trdim), s čimer se uresniči ena od zahtev argumen-
tacije, ki jo predvideva Toulminov model.30
Pomembna vloga je tudi strukturacija diskurza v povezavi s prislovi (in
potem, in prvič, in drugič) ali brez njih. V slednjem primeru in skuša vzpo-
staviti koherenco. Govorci se ga poslužujejo, kadar želijo naknadno uvesti
koherenco v sicer nekoherenten ali močno raznoroden diskurz. V teh rab-
ah se pojavlja predvsem na začetku izrekov in vzpostavlja anaforično nave-
zavo na prej izrečeno.
29 O. Ducrot et al., Les mots du discours, Paris 1980, 201.
30 S. Toulmin, The Uses of Argument, Cambridge 1958/1995. O Toulminu in njegovem mode-
lu argumentacije podrobno piše Igor Ž. Žagar v poglavju Topoi: črna skrinjica argumentacije.
(96)
Saj je prav smešno. Ta dva tabora v bistvu, tabor, ki je nastal, bi rekel, proti
Janši. Janša v bistvu nima stvari razčiščenih popolnoma. In vendar vas izziva,
in ste vi v strahu pred njim, bi rekel, si ne upate narediti ene načelne in točne
poteze. Pa ne načelne poteze, ki bi bila napačna. Ne! Točne, napačne poteze s
pravilno proceduro. (www.fidaplus.net, Državni zbor 1996)
O vrednostih veznika in povezovalca in lahko torej sklenemo nasled-
nje: je najpogostejši veznik, ki deluje na ravni besedne zveze, predikacije in
propozicije, na ravni povezovanja izrekov pa dobi vlogo povezovalca. Nje-
gova argumentacijska vloga ni primarna, v argumentacijske odnose vstopa
predvsem, ko povezuje dele izreka, ki so med seboj v vzročnem, posledič-
nem ali protivnem razmerju, kar je tudi ena od možnosti, danih v SSKJ, ali
pa, kadar se in v povezavi s pojasnjevalnimi, posledičnimi in protivnimi
povezovalci vključuje v argumentacijska diskurzivna gibanja. Ta možnost,
ki jo ima na ravni izrekov, mu je dana predvsem sekundarno s povezovalci,
ki sledijo, oziroma razmerjem med toposi, v katerem nastopa.
Zanimivo je, da se problem argumentacije s povezovalcem in v Ducro-
tovih delih in delih Ženevske šole ne omenja, razen v zvezi z in veznikom,
ki ne more povezovati sklepa in argumenta,29 ker obstaja splošno pravilo,
po katerem mora in povezovati elemente iste narave. Kot smo že večkrat
skušali prikazati v pričujoči razpravi, ta trditev velja za in – veznik, za in –
povezovalec pa ne, saj ima drugačno funkcijo.
Za argumentacijsko vrednost, ki jo izraža govorec, je pomembna še
funkcija vrednotenja, ki jo prinaša in kot povezovalec v kombinaciji z gla-
goli (in mislim, in verjamem) oziroma gotovostnimi prislovi (in seveda, in
dejansko, in gotovo) Argumentacijska vrednost tudi tu izvira od drugod, in
sicer iz govorčeve garancije za resničnost. Govorec jamči za ustrezno inter-
pretacijo (in menim, in trdim), s čimer se uresniči ena od zahtev argumen-
tacije, ki jo predvideva Toulminov model.30
Pomembna vloga je tudi strukturacija diskurza v povezavi s prislovi (in
potem, in prvič, in drugič) ali brez njih. V slednjem primeru in skuša vzpo-
staviti koherenco. Govorci se ga poslužujejo, kadar želijo naknadno uvesti
koherenco v sicer nekoherenten ali močno raznoroden diskurz. V teh rab-
ah se pojavlja predvsem na začetku izrekov in vzpostavlja anaforično nave-
zavo na prej izrečeno.
29 O. Ducrot et al., Les mots du discours, Paris 1980, 201.
30 S. Toulmin, The Uses of Argument, Cambridge 1958/1995. O Toulminu in njegovem mode-
lu argumentacije podrobno piše Igor Ž. Žagar v poglavju Topoi: črna skrinjica argumentacije.
