Page 167 - Igor Ž. Žagar / Mojca Schlamberger Brezar, Argumentacija v jeziku, Digitalna knjižnica, Dissertationes 4
P. 167
In – veznik in konektor
raj omenjenimi prislovi, ki hierarhizirajo diskurz bodisi po pomembnosti,
bodisi po časovnem zaporedju, povezovalec in zaznamuje prehod od enega
dejanja k drugemu oziroma povezavo med dogodki, med katerimi ni dru-
ge logične povezave. Ne gre niti za časovno sosledje; v povezavi z in dejanja
in dogodki postanejo komplementarni v zavesti naslovnika. V spodnjem
primeru (primer (85)) vidimo, da vsak in z veliko začetnico uvaja razširi-
tev prejšnje teme.
(85)
In vi ste, kot predsednik zbora, odigrali to vlogo, da ste ga zaščitili, da niste
dovolili replik, da niste dovolili, da bi predvsem poslanci in poslanke opozici-
je pojasnili svoja stališča do odstopa ministra, če ste že postopek tako izpelja-
li, da ste dali ministru prej možnost, da je odstopil, kot pa bi do konca lahko
mi pojasnili svoja stališča. In tudi ugovor, da, saj ministra več ni s tem, ko od-
stopi — še vedno je, dokler ni izvoljen novi, saj mora opravljati tekoče posle v
svojem ministrstvu! In zato bi bilo prav, da bi slišal do konca, kaj smo meni-
li o njegovem delu. Namreč, to ni tako nepomembno. Večkrat slišimo, tudi
ob sedanjih zadnjih odstopih, da so ministri (to sicer iz nepreverjenih krogov,
tako da moram to poudariti), da so nekateri ministri marsikdaj v svojih zad-
njih dnevih opravili ogromno dela, predvsem finančnega, seveda. (www.fida-
plus.net, Državni zbor 1996)
Če gre v zgornjem primeru raba in z roko v roki z logičnim napredovan-
jem diskurza, pa v primeru (86) spodaj, kjer je koherenca in razumljivost na
meji, vidimo željo po tem, da govorec vzpostavi koherenco z veznikom in,
čeprav je samo sosledje nekoherentno.
(86)
Drugače pa, glede zavajanja javnosti, veste, samo naslednje: ne bi se oglašali,
če ne bi neposredno po protestu upokojencev, pa ni protest važen, ampak po
sprejemu naše odločitve, bila koncentrirana — jaz trdim dogovorjena s strani
Vlade — prisotnost v javnosti, ki so hoteli izničiti vsak pomislek, ki je bil izre-
čen na tej točki. In reči: poslušajte, upokojenci, zakaj pa delate »kraval«, saj se
nič ne bo zgodilo. Zakaj govoriti, da se nič ne bo zgodilo, če smo pa tukaj di-
skutirali o tem, da se bo zgodilo?! In eni mislijo, da je prav, da se zgodi, eni pa
da ne. In je bil ves čas govor, pokojnine ne bodo manjše. Poslušajte, govoriti,
da pokojnine ne bodo manjše, če smo se mi odločali, tista večina, ki se je od-
ločila, da jih je treba zmanjšati, da bomo prihranili 7 milijard, potem je to za-
vajanje javnosti! Zakaj je bilo to treba početi?! To je tisto, kar želimo poveda-
ti. Naj potem tisti, ki so večinsko to odločitev sprejeli, korajžno povedo: ja,
raj omenjenimi prislovi, ki hierarhizirajo diskurz bodisi po pomembnosti,
bodisi po časovnem zaporedju, povezovalec in zaznamuje prehod od enega
dejanja k drugemu oziroma povezavo med dogodki, med katerimi ni dru-
ge logične povezave. Ne gre niti za časovno sosledje; v povezavi z in dejanja
in dogodki postanejo komplementarni v zavesti naslovnika. V spodnjem
primeru (primer (85)) vidimo, da vsak in z veliko začetnico uvaja razširi-
tev prejšnje teme.
(85)
In vi ste, kot predsednik zbora, odigrali to vlogo, da ste ga zaščitili, da niste
dovolili replik, da niste dovolili, da bi predvsem poslanci in poslanke opozici-
je pojasnili svoja stališča do odstopa ministra, če ste že postopek tako izpelja-
li, da ste dali ministru prej možnost, da je odstopil, kot pa bi do konca lahko
mi pojasnili svoja stališča. In tudi ugovor, da, saj ministra več ni s tem, ko od-
stopi — še vedno je, dokler ni izvoljen novi, saj mora opravljati tekoče posle v
svojem ministrstvu! In zato bi bilo prav, da bi slišal do konca, kaj smo meni-
li o njegovem delu. Namreč, to ni tako nepomembno. Večkrat slišimo, tudi
ob sedanjih zadnjih odstopih, da so ministri (to sicer iz nepreverjenih krogov,
tako da moram to poudariti), da so nekateri ministri marsikdaj v svojih zad-
njih dnevih opravili ogromno dela, predvsem finančnega, seveda. (www.fida-
plus.net, Državni zbor 1996)
Če gre v zgornjem primeru raba in z roko v roki z logičnim napredovan-
jem diskurza, pa v primeru (86) spodaj, kjer je koherenca in razumljivost na
meji, vidimo željo po tem, da govorec vzpostavi koherenco z veznikom in,
čeprav je samo sosledje nekoherentno.
(86)
Drugače pa, glede zavajanja javnosti, veste, samo naslednje: ne bi se oglašali,
če ne bi neposredno po protestu upokojencev, pa ni protest važen, ampak po
sprejemu naše odločitve, bila koncentrirana — jaz trdim dogovorjena s strani
Vlade — prisotnost v javnosti, ki so hoteli izničiti vsak pomislek, ki je bil izre-
čen na tej točki. In reči: poslušajte, upokojenci, zakaj pa delate »kraval«, saj se
nič ne bo zgodilo. Zakaj govoriti, da se nič ne bo zgodilo, če smo pa tukaj di-
skutirali o tem, da se bo zgodilo?! In eni mislijo, da je prav, da se zgodi, eni pa
da ne. In je bil ves čas govor, pokojnine ne bodo manjše. Poslušajte, govoriti,
da pokojnine ne bodo manjše, če smo se mi odločali, tista večina, ki se je od-
ločila, da jih je treba zmanjšati, da bomo prihranili 7 milijard, potem je to za-
vajanje javnosti! Zakaj je bilo to treba početi?! To je tisto, kar želimo poveda-
ti. Naj potem tisti, ki so večinsko to odločitev sprejeli, korajžno povedo: ja,
