Page 133 - Igor Ž. Žagar / Mojca Schlamberger Brezar, Argumentacija v jeziku, Digitalna knjižnica, Dissertationes 4
P. 133
Slovenski členki med argumentacijskimi operatorji in konektorji
Členki z argumentacijsko vrednostjo v govorjenih
besedilih
Analiza členkov v govorjenih besedilih je potekala na neoznačenem
korpusu govorjenih besedil, ki je bil posnet leta 1992 za potrebe razisko-
vanja pogajalskega sporazumevanja20 in v korpusu Fidaplus (www.fidaplus.
net) s poudarkom na govorjenih besedilih. Govorjena besedila, ki se jih da
izolirati pri ukazu »razširjeno iskanje«, so bodisi dramska besedila, bodisi
transkripti parlamentarnih debat od leta 1994 do 1999.
Členki v korpusu Fidaplus tudi sicer predstavljajo problem ker, kot na-
vajata avtorja,
»Jezikovni priročniki prinašajo nasprotujoče si informacije o besednovrst-
ni pripadnosti velikega deleža besed, ki naj bi spadale (tudi) v besedno vrsto
členkov: npr. besede predvsem, približno, resda, končno, prav, … – ponekod
so uvrščene med členke, ponekod med prislove, ponekod kot dvojnice v obe
kategoriji. Med enakopisnimi prislovi ter členki naj bi se ločevalo izključno z
upoštevanjem semantike konteksta, tj. z uporabo vprašalnice, ki jo v primeru
prislovov lahko zastavljamo, v primeru členkov pa ne. Do zadreg, ali je neka
beseda v določenem kontekstu členek ali ne, prihaja že na ravni ročnega dolo-
čevanja, za avtomatsko analizo je naloga torej povsem neizvedljiva.«21
Problem nastaja predvsem pri ločevanju členkov od prislovov: edino lo-
čevalno sredstvo med obema naj bi bilo,22 da se po členkih ne da vprašati.
Poleg tega smo izpostavili tudi njihovo vezniško vlogo. Iz vsega navedene-
ga sledi, da po teoriji argumentacije v jeziku23 lahko slovenske členke funk-
cijsko opredelimo kot operatorje ali konektorje oziroma povezovalce. Ar-
gumentacijsko vrednost imajo predvsem členki iz skupine t. i. epistemič-
nih24 oziroma poudarnih členkov po definiciji v Sporazumevalnem pragu.25
Po teoriji argumentacije v jeziku26 je ta namerno dejanje, ki je hkrati in-
stitucionalno in konvencionalno. Konvencionalnost argumentacije se kaže v
tem, da zanjo uporabljamo dogovorjena sredstva, ki so operatorji in konek-
torji. Ducrot in Anscombre operatorje in konektorje opredelita kot nosilce
argumentacije. Med seboj se razlikujejo po tem, ali so eno- ali dvosmerni.
20 M. Schalmberger Brezar, Zgradba pogajalske komunikacije, magistrska naloga, Ljubljana 1996.
21 Krek, Arhar, 2007: http: //nl.ijs.si/jos/msd/html-sl/josMSD-sl-back.1_div.2_div.9.html.
22 J. Toporišič, Slovenski jezik 1–4, Maribor 1966.
23 J.-C. Anscombre , O. Ducrot, L'Argumentation dans la langue, Bruselj 1983.
24 M. Schlamberger Brezar, Vloga povezovalcev v diskurzu, v: I. Štrukelj (ur.), Jezik za danes in
jutri, Zbornik referatov na II. kongresu Društva za uporabno jezikoslovje, Ljubljana 1998.
25 I. Ferbežar et al., n. d.
26 J.-C. Anscombre , O. Ducrot, n. d.
Členki z argumentacijsko vrednostjo v govorjenih
besedilih
Analiza členkov v govorjenih besedilih je potekala na neoznačenem
korpusu govorjenih besedil, ki je bil posnet leta 1992 za potrebe razisko-
vanja pogajalskega sporazumevanja20 in v korpusu Fidaplus (www.fidaplus.
net) s poudarkom na govorjenih besedilih. Govorjena besedila, ki se jih da
izolirati pri ukazu »razširjeno iskanje«, so bodisi dramska besedila, bodisi
transkripti parlamentarnih debat od leta 1994 do 1999.
Členki v korpusu Fidaplus tudi sicer predstavljajo problem ker, kot na-
vajata avtorja,
»Jezikovni priročniki prinašajo nasprotujoče si informacije o besednovrst-
ni pripadnosti velikega deleža besed, ki naj bi spadale (tudi) v besedno vrsto
členkov: npr. besede predvsem, približno, resda, končno, prav, … – ponekod
so uvrščene med členke, ponekod med prislove, ponekod kot dvojnice v obe
kategoriji. Med enakopisnimi prislovi ter členki naj bi se ločevalo izključno z
upoštevanjem semantike konteksta, tj. z uporabo vprašalnice, ki jo v primeru
prislovov lahko zastavljamo, v primeru členkov pa ne. Do zadreg, ali je neka
beseda v določenem kontekstu členek ali ne, prihaja že na ravni ročnega dolo-
čevanja, za avtomatsko analizo je naloga torej povsem neizvedljiva.«21
Problem nastaja predvsem pri ločevanju členkov od prislovov: edino lo-
čevalno sredstvo med obema naj bi bilo,22 da se po členkih ne da vprašati.
Poleg tega smo izpostavili tudi njihovo vezniško vlogo. Iz vsega navedene-
ga sledi, da po teoriji argumentacije v jeziku23 lahko slovenske členke funk-
cijsko opredelimo kot operatorje ali konektorje oziroma povezovalce. Ar-
gumentacijsko vrednost imajo predvsem členki iz skupine t. i. epistemič-
nih24 oziroma poudarnih členkov po definiciji v Sporazumevalnem pragu.25
Po teoriji argumentacije v jeziku26 je ta namerno dejanje, ki je hkrati in-
stitucionalno in konvencionalno. Konvencionalnost argumentacije se kaže v
tem, da zanjo uporabljamo dogovorjena sredstva, ki so operatorji in konek-
torji. Ducrot in Anscombre operatorje in konektorje opredelita kot nosilce
argumentacije. Med seboj se razlikujejo po tem, ali so eno- ali dvosmerni.
20 M. Schalmberger Brezar, Zgradba pogajalske komunikacije, magistrska naloga, Ljubljana 1996.
21 Krek, Arhar, 2007: http: //nl.ijs.si/jos/msd/html-sl/josMSD-sl-back.1_div.2_div.9.html.
22 J. Toporišič, Slovenski jezik 1–4, Maribor 1966.
23 J.-C. Anscombre , O. Ducrot, L'Argumentation dans la langue, Bruselj 1983.
24 M. Schlamberger Brezar, Vloga povezovalcev v diskurzu, v: I. Štrukelj (ur.), Jezik za danes in
jutri, Zbornik referatov na II. kongresu Društva za uporabno jezikoslovje, Ljubljana 1998.
25 I. Ferbežar et al., n. d.
26 J.-C. Anscombre , O. Ducrot, n. d.
