Page 131 - Igor Ž. Žagar / Mojca Schlamberger Brezar, Argumentacija v jeziku, Digitalna knjižnica, Dissertationes 4
P. 131
Slovenski členki med argumentacijskimi operatorji in konektorji
liti, se lahko prepričamo med podvrstami pozivnih členkov, kjer saj nasto-
pa tako kot nasprotovalni kot tudi grozilni členek.10
I. Černelič-Kozlevčar11 poda poglobljenejšo slovnično delitev glede na
upoštevanje formalnih meril, kot so »nanašanje na cel stavek ali le člen
stavka, pastavčnost, vezanost na določen skladenjski naklon, vrsto stavčne-
ga člena in besedno vrsto, ki ga izraža, in na njeno pomensko skupino ter
upoštevanje jezikovne ravnine, ki omogoča razmejitev členkov, ki so le be-
sedotvorne prvine ali pa sredstvo za opisne oblike (-koli, si, se) in členkov,
ki so samostojne besede«.12 Predlaga naslednje združevanje Toporišičevih
vrst členkov:
1. Skladenjskonaklonski členki vključujejo vzpodbujevalne in vprašal-
ne členke, za katere je značilno, da opravljajo določeno vlogo v stavku gle-
de na skladenjski naklon;
2. naklonski členki so členki, ki izražajo možnost, verjetnost, mnenje,
domnevo in zadržek, torej razmerje do stvarnosti, resničnosti povedanega;
3. poudarni členki združujejo poudarne, presojevalne in izvzemalne
členke; skupno jim je, da se nanašajo na posamezen stavčni člen in ga v
stavku podčrtujejo, izpostavljajo;
4. nikalni členki združujejo členke zanikanja in nesoglasja;
5. čustveni članki so osamosvojeni.
Delitev členkov na pet skupin je sprejemljivejša, saj združuje opis člen-
kov s funkcijskega in pragmatičnega stališča ter ločuje komentar izreka-
nja in členke, ki delujejo na ravnini propozicij. Ob predpostavki, da členek
predstavlja posebno besedno vrsto (ki mu je SSKJ ne priznava – z izjemo
besedotvornih členkov) in da so vsi glede izražanja odnosa do povedane-
ga modalni, bi se njegove opredelitve lotili na podlagi delitve, predstavlje-
ne leta 2000,13 ki smo jo nadgradili v Sporazumevalnem pragu14 in po ka-
teri členke funkcijsko-pomensko razdelimo med naslednje štiri vrste mo-
dalnih členkov:
1. inherentno modalne členke, kjer je modalnost dana v pomenu (lah-
ko, mogoče, morda, gotovo, verjetno);
10 J. Toporišič, n. d., 448.
11 I. Černelič-Kozlevčar O delitvi členkov. Vprašanja slovarja in zdomske književnosti, Zbornik
Slavističnega društva Slovenije 3, Ljubljana 1993, 213–227.
12 I. Černelič-Kozlevčar, n. d., 225.
13 M. Schlamberger Brezar, Les connecteurs en combinaison avec les marquers modaux:
l'exemple du français et du slovène, Linguistica XL (2000), 2, 105.
14 I. Ferbežar et al., Sporazumevalni prag za slovenščino 2004, Ljubljana 2004.
liti, se lahko prepričamo med podvrstami pozivnih členkov, kjer saj nasto-
pa tako kot nasprotovalni kot tudi grozilni členek.10
I. Černelič-Kozlevčar11 poda poglobljenejšo slovnično delitev glede na
upoštevanje formalnih meril, kot so »nanašanje na cel stavek ali le člen
stavka, pastavčnost, vezanost na določen skladenjski naklon, vrsto stavčne-
ga člena in besedno vrsto, ki ga izraža, in na njeno pomensko skupino ter
upoštevanje jezikovne ravnine, ki omogoča razmejitev členkov, ki so le be-
sedotvorne prvine ali pa sredstvo za opisne oblike (-koli, si, se) in členkov,
ki so samostojne besede«.12 Predlaga naslednje združevanje Toporišičevih
vrst členkov:
1. Skladenjskonaklonski členki vključujejo vzpodbujevalne in vprašal-
ne členke, za katere je značilno, da opravljajo določeno vlogo v stavku gle-
de na skladenjski naklon;
2. naklonski členki so členki, ki izražajo možnost, verjetnost, mnenje,
domnevo in zadržek, torej razmerje do stvarnosti, resničnosti povedanega;
3. poudarni členki združujejo poudarne, presojevalne in izvzemalne
členke; skupno jim je, da se nanašajo na posamezen stavčni člen in ga v
stavku podčrtujejo, izpostavljajo;
4. nikalni členki združujejo členke zanikanja in nesoglasja;
5. čustveni članki so osamosvojeni.
Delitev členkov na pet skupin je sprejemljivejša, saj združuje opis člen-
kov s funkcijskega in pragmatičnega stališča ter ločuje komentar izreka-
nja in členke, ki delujejo na ravnini propozicij. Ob predpostavki, da členek
predstavlja posebno besedno vrsto (ki mu je SSKJ ne priznava – z izjemo
besedotvornih členkov) in da so vsi glede izražanja odnosa do povedane-
ga modalni, bi se njegove opredelitve lotili na podlagi delitve, predstavlje-
ne leta 2000,13 ki smo jo nadgradili v Sporazumevalnem pragu14 in po ka-
teri členke funkcijsko-pomensko razdelimo med naslednje štiri vrste mo-
dalnih členkov:
1. inherentno modalne členke, kjer je modalnost dana v pomenu (lah-
ko, mogoče, morda, gotovo, verjetno);
10 J. Toporišič, n. d., 448.
11 I. Černelič-Kozlevčar O delitvi členkov. Vprašanja slovarja in zdomske književnosti, Zbornik
Slavističnega društva Slovenije 3, Ljubljana 1993, 213–227.
12 I. Černelič-Kozlevčar, n. d., 225.
13 M. Schlamberger Brezar, Les connecteurs en combinaison avec les marquers modaux:
l'exemple du français et du slovène, Linguistica XL (2000), 2, 105.
14 I. Ferbežar et al., Sporazumevalni prag za slovenščino 2004, Ljubljana 2004.
