Page 130 - Igor Ž. Žagar / Mojca Schlamberger Brezar, Argumentacija v jeziku, Digitalna knjižnica, Dissertationes 4
P. 130
Argumentacija v jeziku
Vendar jih združuje odnosna funkcijska vloga – za vse členke, razen bese-
dotvornih, lahko trdimo, da modificirajo odnos do propozicionalne vsebi-
ne oziroma do izrečenega in da o njihovem pomenu lahko govorimo pred-
vsem v odvisnosti od konteksta.
Členki so bili v slovenščini kot besedna vrsta definirani leta 1974 s
člankom J. Toporišiča Kratko oblikoslovje slovenskega jezika.3 Mednje je
uvrstil primere, ki jih prej v zbirki Slovenski knjižni jezik4 obravnaval kot
prislove, po katerih se ni mogoče vprašati.5
Po klasifikaciji v Slovenski slovnici 19766 jih je razdelil na 13 razredov,
med katerimi loči navezovalne členke (a, in, ja, no, pa, potem, torej, tudi),
členke čustvovanja (žal, dobro), poudarne (ravno, posebno, zlasti, pred-
vsem), izvzemalne (le, samo, edino, komaj, vsaj), presojevalne (tako, blizu,
približno, skoraj, domala), dodajalne (tudi, prav tako, niti, takisto, vključ-
no), členke zadržka (pravzaprav, pač, saj, komaj, že, sicer), potrjevanja ali
soglašanja (da, dejansko, gotovo, ja, kajpak, res, seveda), možnosti, verjetno-
sti (morda, mogoče, morebiti, nemara, končno, navsezadnje, brž, verjetno,
komaj), mnenja, domneve (baje, menda, denimo), vprašalne členke (ali, a,
kaj, mar), spodbujalne (trdilni: a, ali, da, kako, morda; nikalni: da, kaj, še,
ko, nikdar, saj) ter členke zanikanja in soglašanja (ne, nikar, vraga, figo).
V Slovenski slovnici iz leta 2000 se prvotni klasifikaciji odreče in pred-
laga še novo, po kateri se členki delijo na pozivne, vrednotenjske, čustve-
nostne in besedilnozgradbenostne, vsaka skupina pa še na več podskupin.7
Po njegovi novejši definiciji, ki je formalno-pomenska, so členki »nepre-
gibna besedna vrsta: z njimi vzpostavljamo zveze s sobesedilom, izražamo
pomenske odtenke posameznih besed, delov stavka, celih stavkov in pove-
di ali pa tvorimo skladenjske naklone.«8 Toporišič opredeli tudi odnos do
drugih besednih vrst: »Nekateri členki se po vlogi približujejo veznikom,
drugi prislovom.«9 V resnici pa ni natančnega ločevanja med tema dvema
besednima vrstama. Da je negotovost med odnosnimi besedami še večja,
se členki sinonimno pojavljajo tudi kot vezniki oziroma prislovi. O kon-
tekstualno določenem pomenu, ki ga hoče Toporišič na vsak način oprede-
3 J. Toporišič Kratko oblikoslovje slovenskega knjižnega jezika, v: M. Kmecl, T. Logar, J. Topori-
šič (ur.), Slovenski jezik, literatura in kultura: informativni zbornik, Ljubljana 1974.
4 J. Toporišič, Slovenski jezik 1–4, Maribor 1966.
5 I. Černelič, Členek kot besedna vrsta v slovenskem knjižnem jeziku, Jezikoslovni zapiski 1,
Ljubljana 1991, 73–85.
6 Jože Toporišič, Slovenska slovnica, Maribor 1984, 384–385.
7 J. Toporišič, Slovenska slovnica, Maribor 2000, 445–448.
8 J. Toporišič, n. d., 445.
9 N. m.
Vendar jih združuje odnosna funkcijska vloga – za vse členke, razen bese-
dotvornih, lahko trdimo, da modificirajo odnos do propozicionalne vsebi-
ne oziroma do izrečenega in da o njihovem pomenu lahko govorimo pred-
vsem v odvisnosti od konteksta.
Členki so bili v slovenščini kot besedna vrsta definirani leta 1974 s
člankom J. Toporišiča Kratko oblikoslovje slovenskega jezika.3 Mednje je
uvrstil primere, ki jih prej v zbirki Slovenski knjižni jezik4 obravnaval kot
prislove, po katerih se ni mogoče vprašati.5
Po klasifikaciji v Slovenski slovnici 19766 jih je razdelil na 13 razredov,
med katerimi loči navezovalne členke (a, in, ja, no, pa, potem, torej, tudi),
členke čustvovanja (žal, dobro), poudarne (ravno, posebno, zlasti, pred-
vsem), izvzemalne (le, samo, edino, komaj, vsaj), presojevalne (tako, blizu,
približno, skoraj, domala), dodajalne (tudi, prav tako, niti, takisto, vključ-
no), členke zadržka (pravzaprav, pač, saj, komaj, že, sicer), potrjevanja ali
soglašanja (da, dejansko, gotovo, ja, kajpak, res, seveda), možnosti, verjetno-
sti (morda, mogoče, morebiti, nemara, končno, navsezadnje, brž, verjetno,
komaj), mnenja, domneve (baje, menda, denimo), vprašalne členke (ali, a,
kaj, mar), spodbujalne (trdilni: a, ali, da, kako, morda; nikalni: da, kaj, še,
ko, nikdar, saj) ter členke zanikanja in soglašanja (ne, nikar, vraga, figo).
V Slovenski slovnici iz leta 2000 se prvotni klasifikaciji odreče in pred-
laga še novo, po kateri se členki delijo na pozivne, vrednotenjske, čustve-
nostne in besedilnozgradbenostne, vsaka skupina pa še na več podskupin.7
Po njegovi novejši definiciji, ki je formalno-pomenska, so členki »nepre-
gibna besedna vrsta: z njimi vzpostavljamo zveze s sobesedilom, izražamo
pomenske odtenke posameznih besed, delov stavka, celih stavkov in pove-
di ali pa tvorimo skladenjske naklone.«8 Toporišič opredeli tudi odnos do
drugih besednih vrst: »Nekateri členki se po vlogi približujejo veznikom,
drugi prislovom.«9 V resnici pa ni natančnega ločevanja med tema dvema
besednima vrstama. Da je negotovost med odnosnimi besedami še večja,
se členki sinonimno pojavljajo tudi kot vezniki oziroma prislovi. O kon-
tekstualno določenem pomenu, ki ga hoče Toporišič na vsak način oprede-
3 J. Toporišič Kratko oblikoslovje slovenskega knjižnega jezika, v: M. Kmecl, T. Logar, J. Topori-
šič (ur.), Slovenski jezik, literatura in kultura: informativni zbornik, Ljubljana 1974.
4 J. Toporišič, Slovenski jezik 1–4, Maribor 1966.
5 I. Černelič, Členek kot besedna vrsta v slovenskem knjižnem jeziku, Jezikoslovni zapiski 1,
Ljubljana 1991, 73–85.
6 Jože Toporišič, Slovenska slovnica, Maribor 1984, 384–385.
7 J. Toporišič, Slovenska slovnica, Maribor 2000, 445–448.
8 J. Toporišič, n. d., 445.
9 N. m.
