Page 74 - Lidija Tavčar, Homo spectator: uvod v muzejsko pedagogiko, Digitalna knjižnica, Dissertationes 3
P. 74
Homo spectator
ob tem še o koloritu, tonalnosti, formi itd. na eksponatih, na kar smo opo-
zorili že pri raziskavi, ki jo je opravil C. Thompson. Ne glede na to so rezul-
tati ankete pokazali, da so imeli takratni srednješolci pomanjkljivo vedenje
o likovnih ustvarjalcih in njihovih delih.
Rezultati ankete so bili sorodni razmišljanju Josip Vidmarja, ki je se-
znanjanje z umetniškimi panogami pri človeku pripisoval vzgoji, ki pote-
ka po podobni zaporednosti. »Ta zaporednost je za ljudi, ki nimajo v ka-
teri izmed njih posebne nadarjenosti, navadno naslednja: najprej nas ži-
vljenje podrobneje seznani z literaturo. Ves naš vzgojni sistem ji je nena-
vadno naklonjen. Družba ji posveča izmed vseh umetnosti največ po-
zornosti, ker je zaradi svojih miselnih vrednot važna in socialno učinko-
vita. Manj razvito je zanimanje za muziko, ki pa presega pozornost na-
sproti likovnim umetnostim. /.../ Zato je glasba navadno druga ume-
tnost, s katero se človek bliže seznani. Sledita ji slikarstvo in kipar-
stvo, ki sta v šolski vzgoji zelo zapostavljena. Noben učni sistem ne pri-
pisuje vzgoji v smislu teh dveh umetnosti kake važnosti in noben pouk
pri nas ne seznanja z deli velikih slikarjev in kiparjev, kakor nas sezna-
nja z literaturo in z njeno zgodovino. To neupravičeno zanemarjanje
likovnih umetnosti ima morda korenine v tem, da čopič in dleto tako na-
ravno in neprikrito govorita o človeškem telesu. /.../ Tako ali drugače, ne-
dvomno je, da se današnji človek z likovnimi umetnostmi navadno sezna-
ni zelo kasno, če se sploh kdaj. Poslednja v tej zvrsti /.../ je arhitektura. Nje-
na narava je resnično zelo skrita in človek često že dobro pozna čare drugih
umetnosti, preden mu njena zastrta lepota prvič prevzame srce.«101
Izhod iz tega stanja se je kar sam po sebi ponujal s tem, da so bile gale-
rijske in muzejske ustanove poklicane k bolj učinkovitemu odpiranju nav-
zven in k iskanju lastne, specifične poti, ki naj bo mladim obiskovalcem v
pomoč pri razbiranju razstavljenih eksponatov. Z namenom, da bi obisko-
valci lahko razbrali vsa subtilna sporočila v likovnih delih, ponujajo muzej-
ski pedagogi vsaj od 80. let 20. stoletja poleg tradicionalnih enournih pre-
glednih vodstev tudi specialna in poglobljena vodstva po enem stilnem ob-
dobju ali o posebni likovni problematiki. Galerije in muzeji organizirajo
delavnice, katerih namen je, da visoko strokovno znanje avtorjev razstav, ki
se zrcali v raziskanem razstavljenem gradivu, na razumljiv način približajo
obiskovalcem in jim nakažejo duh časa, v katerem je gradivo nastalo, hkra-
ti pa jih spodbudijo k likovnemu izražanju. V ta namen organizirajo recita-
le in gledališke uprizoritve ob denimo mitoloških slikah. Prav tako pripra-
vljajo ob različnih razstavah demonstracije kiparskih, grafičnih, restavra-
101 J. Vidmar, Misli, Ljubljana 1964, 12–13.
ob tem še o koloritu, tonalnosti, formi itd. na eksponatih, na kar smo opo-
zorili že pri raziskavi, ki jo je opravil C. Thompson. Ne glede na to so rezul-
tati ankete pokazali, da so imeli takratni srednješolci pomanjkljivo vedenje
o likovnih ustvarjalcih in njihovih delih.
Rezultati ankete so bili sorodni razmišljanju Josip Vidmarja, ki je se-
znanjanje z umetniškimi panogami pri človeku pripisoval vzgoji, ki pote-
ka po podobni zaporednosti. »Ta zaporednost je za ljudi, ki nimajo v ka-
teri izmed njih posebne nadarjenosti, navadno naslednja: najprej nas ži-
vljenje podrobneje seznani z literaturo. Ves naš vzgojni sistem ji je nena-
vadno naklonjen. Družba ji posveča izmed vseh umetnosti največ po-
zornosti, ker je zaradi svojih miselnih vrednot važna in socialno učinko-
vita. Manj razvito je zanimanje za muziko, ki pa presega pozornost na-
sproti likovnim umetnostim. /.../ Zato je glasba navadno druga ume-
tnost, s katero se človek bliže seznani. Sledita ji slikarstvo in kipar-
stvo, ki sta v šolski vzgoji zelo zapostavljena. Noben učni sistem ne pri-
pisuje vzgoji v smislu teh dveh umetnosti kake važnosti in noben pouk
pri nas ne seznanja z deli velikih slikarjev in kiparjev, kakor nas sezna-
nja z literaturo in z njeno zgodovino. To neupravičeno zanemarjanje
likovnih umetnosti ima morda korenine v tem, da čopič in dleto tako na-
ravno in neprikrito govorita o človeškem telesu. /.../ Tako ali drugače, ne-
dvomno je, da se današnji človek z likovnimi umetnostmi navadno sezna-
ni zelo kasno, če se sploh kdaj. Poslednja v tej zvrsti /.../ je arhitektura. Nje-
na narava je resnično zelo skrita in človek često že dobro pozna čare drugih
umetnosti, preden mu njena zastrta lepota prvič prevzame srce.«101
Izhod iz tega stanja se je kar sam po sebi ponujal s tem, da so bile gale-
rijske in muzejske ustanove poklicane k bolj učinkovitemu odpiranju nav-
zven in k iskanju lastne, specifične poti, ki naj bo mladim obiskovalcem v
pomoč pri razbiranju razstavljenih eksponatov. Z namenom, da bi obisko-
valci lahko razbrali vsa subtilna sporočila v likovnih delih, ponujajo muzej-
ski pedagogi vsaj od 80. let 20. stoletja poleg tradicionalnih enournih pre-
glednih vodstev tudi specialna in poglobljena vodstva po enem stilnem ob-
dobju ali o posebni likovni problematiki. Galerije in muzeji organizirajo
delavnice, katerih namen je, da visoko strokovno znanje avtorjev razstav, ki
se zrcali v raziskanem razstavljenem gradivu, na razumljiv način približajo
obiskovalcem in jim nakažejo duh časa, v katerem je gradivo nastalo, hkra-
ti pa jih spodbudijo k likovnemu izražanju. V ta namen organizirajo recita-
le in gledališke uprizoritve ob denimo mitoloških slikah. Prav tako pripra-
vljajo ob različnih razstavah demonstracije kiparskih, grafičnih, restavra-
101 J. Vidmar, Misli, Ljubljana 1964, 12–13.
