Page 78 - Lidija Tavčar, Homo spectator: uvod v muzejsko pedagogiko, Digitalna knjižnica, Dissertationes 3
P. 78
Homo spectator
Pogosto obiskovalci naletijo tudi na neprimerno osvetljene umetnine.
Osvetlitev je takšne barve in tipa, ki za umetnine ni primerna, kot npr. ru-
menkasti žarometi, ali pa luči svetijo tako močno, da se površina umetnin
blešči in moti gledalčevo zaznavanje.110
Ker so razstave pogosto preobsežne in prenatrpane z eksponati, gleda-
lec, ki ni navajen opazovati selektivno, ne zbere poguma, da bi umetnine
kaj več kot le bežno preletel. Ob tem opozarja, da se je načrtovanje razstav
odločilno spremenilo v 19. stoletju, za kar pa niso poskrbeli muzeji sami,
temveč umetniki in trgovci z umetninami, ki so za to imeli dobre praktič-
ne razloge, saj so želeli nadzorovati pozornost strank in jih usmeriti na do-
ločena dela. V muzejih po Evropi in Ameriki je postopoma prevladal nem-
ški vzorec: manj del, ki so postavljena na vidna mesta, v razstavljenih zapo-
redjih, da zgodovinski ali slogovni odnosi med njimi pridejo lažje do izra-
za. Muzej je tako postal, kar Fisher poimenuje: »prvovrsten učni stroj«.111
V drugo skupino ovir, ki preprečujejo poglobljeno in razmišljujoče opa-
zovanje, spada tako imenovana »linearnost«. Gre za obiskovalčevo priča-
kovanje, da mu bo z razstavljenimi eksponati predočeno povezano zapored-
je predmetov ali idej, morda celo zgodba. Specializirane razstave seveda ta
pričakovanja izpolnijo, saj so podkrepljene tudi s pripovedmi, vključenimi
v besedila na stenah, z brošurami in posnetimi sporočili, ki povzemajo de-
nimo umetnikovo življenje in njegovo pot k uspehu, ali razvijanje, vzpon ali
propad določene civilizacije, ali kako so umetniki prispevali k izoblikova-
nju umetnostnih gibanj. Tak način predstavitve razstavljenih eksponatov
vsiljuje obiskovalcem interpretacijski okvir za njihovo razumevanje. Poleg
tega krepi »navado – navado umetnostnega zgodovinarja par excellence –
primerjanja, razlaganja umetniških del na podlagi odnosov z drugimi deli«.
To pripelje le do enega načina razumevanja, zagotovo pa ne k edini možni
resnici. Zaporedja so bila kot del poučevalnih metod vključena v razstave že
od Berlinskega muzeja dalje. V Victoria and Albert Museum-u so obiskoval-
cem ob koncu stoletja ponujali tlorise – t.i. Red Line Guide (vodnike z rde-
čimi linijami) – da bi lahko sledili poti, ki jo je bil začrtal kustos.»Današnji
obiskovalci, ki so jih vzgajale specializirane razstave, so se postopoma nava-
dili na zaporedja in na to, da se jim razloži, kako določeno delo lahko ume-
stimo v neko zaporedje. Ko pa se srečajo s stalnimi zbirkami, ki so sorazmer-
no nestrukturirane ali pa ponujajo poljubno zaporedje ogledovanja, posta-
nejo kar naenkrat zmedeni in nemirni ali se počutijo nepripravljene.« 112
110 N. d., 91.
111 N. d., 92.
112 N. d., 94.
Pogosto obiskovalci naletijo tudi na neprimerno osvetljene umetnine.
Osvetlitev je takšne barve in tipa, ki za umetnine ni primerna, kot npr. ru-
menkasti žarometi, ali pa luči svetijo tako močno, da se površina umetnin
blešči in moti gledalčevo zaznavanje.110
Ker so razstave pogosto preobsežne in prenatrpane z eksponati, gleda-
lec, ki ni navajen opazovati selektivno, ne zbere poguma, da bi umetnine
kaj več kot le bežno preletel. Ob tem opozarja, da se je načrtovanje razstav
odločilno spremenilo v 19. stoletju, za kar pa niso poskrbeli muzeji sami,
temveč umetniki in trgovci z umetninami, ki so za to imeli dobre praktič-
ne razloge, saj so želeli nadzorovati pozornost strank in jih usmeriti na do-
ločena dela. V muzejih po Evropi in Ameriki je postopoma prevladal nem-
ški vzorec: manj del, ki so postavljena na vidna mesta, v razstavljenih zapo-
redjih, da zgodovinski ali slogovni odnosi med njimi pridejo lažje do izra-
za. Muzej je tako postal, kar Fisher poimenuje: »prvovrsten učni stroj«.111
V drugo skupino ovir, ki preprečujejo poglobljeno in razmišljujoče opa-
zovanje, spada tako imenovana »linearnost«. Gre za obiskovalčevo priča-
kovanje, da mu bo z razstavljenimi eksponati predočeno povezano zapored-
je predmetov ali idej, morda celo zgodba. Specializirane razstave seveda ta
pričakovanja izpolnijo, saj so podkrepljene tudi s pripovedmi, vključenimi
v besedila na stenah, z brošurami in posnetimi sporočili, ki povzemajo de-
nimo umetnikovo življenje in njegovo pot k uspehu, ali razvijanje, vzpon ali
propad določene civilizacije, ali kako so umetniki prispevali k izoblikova-
nju umetnostnih gibanj. Tak način predstavitve razstavljenih eksponatov
vsiljuje obiskovalcem interpretacijski okvir za njihovo razumevanje. Poleg
tega krepi »navado – navado umetnostnega zgodovinarja par excellence –
primerjanja, razlaganja umetniških del na podlagi odnosov z drugimi deli«.
To pripelje le do enega načina razumevanja, zagotovo pa ne k edini možni
resnici. Zaporedja so bila kot del poučevalnih metod vključena v razstave že
od Berlinskega muzeja dalje. V Victoria and Albert Museum-u so obiskoval-
cem ob koncu stoletja ponujali tlorise – t.i. Red Line Guide (vodnike z rde-
čimi linijami) – da bi lahko sledili poti, ki jo je bil začrtal kustos.»Današnji
obiskovalci, ki so jih vzgajale specializirane razstave, so se postopoma nava-
dili na zaporedja in na to, da se jim razloži, kako določeno delo lahko ume-
stimo v neko zaporedje. Ko pa se srečajo s stalnimi zbirkami, ki so sorazmer-
no nestrukturirane ali pa ponujajo poljubno zaporedje ogledovanja, posta-
nejo kar naenkrat zmedeni in nemirni ali se počutijo nepripravljene.« 112
110 N. d., 91.
111 N. d., 92.
112 N. d., 94.
